Postpunkovska konfrontacija na kvadrat

Domači trojec Nina Bulatovix in detroitski kvartet Protomartyr, ki ju je ekipa Specialke minuli ponedeljek gostila v metelkovski Gali hali, veže kar nekaj podobnosti. Obe zasedbi sta silno cenjeni pri glasbenih poznavalcih. Obe imata frontmana/vokalista s tisto klasično pojavnostjo rockovskega intelektualca iz delavskega razreda. In obe, upravičeno, najpogosteje postavljajo v kontekst postpunka. Toda rekontekstualizacije tega se ne lotevata skozi danes – največkrat zgolj površno – trendovsko in nostalgično rivajvlanje. Pač pa iz elementov tega vplivnega žanra obe zasedbi oblikujeta povsem samosvoja izraza, z aktualnimi sporočili.

Odločitev organizatorja, da za predskupino Detroitčanom izbere zasedbo Nina Bulatovix, je bila pravzaprav samoumnevna. Trojec, ki se je pred šestimi leti združil v obliki nekakšne reakcije na namero mariborske občine, da preuredi kulturni center Pekarna, je po dveh albumih in izvrstnih koncertih postal eden od paradnih konjev domačega alternativnega rocka. Za nameček brez kitare, »le« z basom, bobni in glasom. Prav glas Gregorja Kosija, skupaj z njegovo odrsko prezenco in kritičnimi besedili, zasedbi daje neulovljiv, enigmatičen karakter. Jasno je le to, da so do dogajanja okoli sebe vse prej kot ravnodušni, toda hkrati se s prstom ne da povsem očitno pokazati na tisto, kar jih poganja. No, glasbo vsekakor poganja ritmična zvedavost, včasih ujeta v temačni, atmosferični minimalizem in drugič v hrupne distorzije, ki le še poudarijo Kosijevo odrsko intenzivnost. Še en izvrsten koncert domače zasedbe so med svojim nastopom večkrat pohvalili tudi tuji gostje Protomartyr in dodali, da so nedvomno najboljši bend, s katerim so nastopili na tokratni turneji.

Podobno kot pri zasedbi Nina Bulatovix tudi frontman pri Detroitčanih do neke mere zakrije izvrstnost svojih sošpilavcev. Ti s svojo raziskujočo, kompleksno glasbo izpadejo kot nekakšna samosvoja »best of« izpeljanka izrazov zasedb The Fall, Swans in Stooges. Toda vokalist Joe Casey je en tistih posebnežev kalibra Mark E. Smith ali pa Ian Curtis, katerih agendo je praktično nemogoče povsem razvozlati. Obenem se pojavi vtis, da mu je nastopanje odveč, da bo s svojo intenzivnostjo v roki zdrobil mikrofon ali pa da bo občinstvo že v naslednjem trenutku začel zabavati z eksistencialističnimi anekdotami iz detroitskih ulic in pubov. Če bi se zasedba pojavila v času postpunkovskega razcveta v Manchestru v osemdesetih letih, bi najbrž že takrat postali kulten bend. Verjetno pa sta njihova tesnobna poezija in temačnost za širše občinstvo danes pretežek zalogaj. No, Gala hala je bila kljub temu polna, občinstvo pa sodeč po odzivu navdušeno nad koncertoma obeh zasedb.