Ob 30. obletnici Černobila: Pokopano sonce

Ob 30. obletnici jedrske katastrofa v Černobilu ponovno objavljamo reportažo Ksenije Hahonine in Boruta Peterlina, ki smo jo v Mladini objavili pred 10 leti na desetih straneh. Šestindvajsetega aprila 1986 se je dan za mladega in obetavnega jedrskega inženirja Alekseja Breusa začel povsem običajno. Po trdnem spancu se je zbudil v prestižnem sovjetskem mestecu Pripjat, ki je bilo zaradi potreb černobilske jedrske elektrarne (ČJE) postavljeno le dva kilometra zračne črte od nje, sredi ukrajinskega gozda. Če bi takrat 27-letni Aleksej pogledal skozi okno iz osmega nadstropja stolpnice, bi videl, da se iz elektrarne, ki se ji je obetalo, da bo postala največja v Evropi, kadi.

Vendar je Aleksej hitel na službeni avtobus, saj se je začenjalo njegovo sobotno dežurstvo v četrti enoti černobilske elektrarne: »Že na poti sem izvedel, da se je ponoči v elektrarni zgodila nesreča, a s kolegi nismo hoteli verjeti najhujšega: da je reaktor poškodovan.« Toda namesto škatlaste stavbe četrte enote ČJE je zagledal kadečo se luknjo: »Pomislil sem – to je skupinska grobnica. Zakaj me peljejo tja? Kaj bi še lahko počel tam?«

Članek Pokopano sonce si lahko v celoti preberete na tej povezavi