Predragi otroci

Marca lani je občina Domžale zahtevala presojo ustavnosti ureditve, po kateri mora občina plačati stroške subvencije vrtca za otroke s posebnimi potrebami, in aprila je ustavno sodišče sporočilo, da je zahteva neutemeljena.

Delo z otroki s posebnimi potrebami je za vrtce dražje kot delo z drugimi otroki in občina Domžale je trdila, da »dodatni stroški« sodijo v pristojnost države, zato bi jih morala plačati ona. Ti dodatni stroški so po trditvah občine leta 2014 znašali 137 tisoč evrov, posledica tega pa naj bi bila, da je bilo v vrtce vpisanih 29 otrok manj, kot bi jih bilo sicer. Občina Domžale na leto nameni 4,1 milijona evrov za plačilo subvencij programov. Vseh devet ustavnih sodnikov se z utemeljitvami občine ni strinjalo. Razložili so, da so dodatni stroški, ki jih ima vrtec z otroki s posebnimi potrebami, še vedno del stroškov programa, ki ga je občina dolžna plačati. Vrtcem je dolžna plačati delo z otroki s posebnimi potrebami ravno tako kot delo z drugimi otroki, pa čeprav delo s prvimi stane več. Ustavni sodniki so še dodali, da ne gre za toliko denarja, da bi lahko bil ogrožen proračun.

V razlagi občine Domžale, zakaj meni, da je veljavna ureditev neustrezna, je tudi čudna utemeljitev, s katero pa se ustavni sodniki niso ukvarjali. Občina je poudarila, da mora nositi stroške dela z otroki s posebnimi potrebami, čeprav ne more sodelovati v postopku odločanja o pravicah teh otrok niti je nihče ne vpraša za soglasje. Iz tega sledi vprašanje, zakaj se občinski oblasti zdi tako pomembno, ali sodeluje pri tem odločanju ali ne. Je tako človečna, da si želi na odločanje vplivati tako, da bi otrokom podelila več pravic? Ali pa je morda izrazila željo, da bi podeljevanje pravic otrokom s posebnimi potrebami uskladila s svojimi finančnimi zmožnostmi?