Morilec na belem konju

Naklepna ljubezen.

Kaj je za žensko vrhunec ljubezni? Ko ji moški reče: zate bi ubijal! In kaj je vrhunec ljubezni za moškega? Ko mu ženska odvrne: zate bi umrla! Je kaj bolj romantičnega? Ne. Je kaj bolj komičnega? Tudi ne. Morilec na belem konju je bizarna, odbita, morbidna romantična komedija, v kateri poklicni morilec (Sam Rockwell) sreča bejbo (Anna Kendrick), ki proti njegovim izrazom ljubezni nima nič – trupla, ki jih pušča za sabo, so pač kronski dokazi, da misli resno. Kar je vzpodbudno – njen prejšnji tip jo je varal.

V današnjih časih, ko so izrazi ljubezni le digitalni šum, le 30-sekundni trzljaji, le spletne grimase, le refreni popevk, potrebuješ nekaj, kar traja. In če na koga, potem se lahko ženska zanese prav na moškega, ki ubija. Če ubija tiste, ki naročajo umore, še toliko bolje. Ko reče, da te ljubi, to tudi zares misli. Če ne laže, ko ubija, zakaj bi lagal, ko ubija? Njegov pop nihilizem je za sanje to, kar je kondom za usta. Takemu moškemu pa se ne moreš upreti. Nikoli ti ne bo dolgčas. Nikoli ne bo odšel. Nikoli te ne bo zapustil. Ljubezen je nasilje. In romantične komedije počnejo prav to: zapovedujejo ti, da moraš ljubiti. Še več: romantične komedije so pištola na tvojem čelu. Če se ne zaljubiš, te ubijejo. Hočem reči: če se ne zaljubiš, pomeni, da si mrtev. Morilec na belem konju je romantična komedija o represivnosti romantičnih komedij in obenem dokaz, da so romantične komedije od vsiljevanja ljubezni že povsem brez elana, da so torej izčrpale že vse ideje, fantazije in premise, tako da lahko nove ideje, fantazije in premise uvozijo le iz drugih žanrov, jasno, na silo in ves glas, ali bolje rečeno – romantičnim komedijam ni več dovolj, da so romantične komedije, ampak potrebujejo še malce Tarantina.