Kritika / Yasmina Khadra: Bagdadske sirene

+ + + +

Ko čast lahko opere le še kri

Nekdo sliši pogubno pesem siren, drugemu tulijo tiste z intervencijskih in reševalnih vozil. Vsak se odloči sam, in beduina, ki nam pripoveduje, kako je slišal prve in se premaknil v prestolnico, kjer so se oglašale pretežno druge, hrušč vsega hkrati do konca namede. Oglašajo se vest in ugovori, zahteva po ohranitvi plemenske časti in tradicije ter postopno vse bolj dvom o poštenosti in smiselnosti organizacije, ki se ji pridruži.

Kje je meja dopustnosti okupacije, kdaj je ta meja prestopljena, da se mladi beduin radikalizira, se sprašuje roman. Ko se mu zdi, da je življenje brez maščevanja brez vrednosti, da lahko svetu da nekaj veljave in trdnosti, reda le še njegovo žrtvovanje, ki naj za sabo potegne kar največ sovražnikov in krivcev? Ko ubijejo slaboumnega prijatelja, ker na nadzorni točki ne razume, da mora držati roke, ki jih je v norosti ravno ločil od nekaj prstov, kvišku? Ko zaradi zaznanega sevanja kakšne brezvezne elektronike na poroki dron ‘misli’, da so v hiši teroristi in ne civilisti, in jih kakšen ducat in pol neusmiljeno scvre? Ali gre za bolj subtilne in manj krvave prelomnice, taka je pogled na nemočnega in razgaljenega očeta, na katerega merijo in kričijo ljudje, ki se imajo za pravičnike in iščejo bombaše in njihove somišljenike po hišah?

Beduinu, ki o vsem tem pripoveduje, se odpelje šele pri slednjem, ne prej. Gre iz vasi, ki je živela v miru in revščini, v Bagdad, kjer so nasilje, atentati, streljanje, pomote okupatorjev nad civilisti in eksekucije kolaborantov in kolateralnih dnevna rutina, kriminal na vrhuncu, življenje pa brezvredno in ogroženo. Tam tava, dokler ga ne vključijo, organizirajo. Držijo v rezervi za res veliko zadevo, zaradi katere odpotuje v Bejrut in čaka na nalogo, že na začetku romana. Tam se tik pred izvršitvijo zaradi načina delovanja organizacije dvomi zgostijo.

Mohammed Moulessehoul, ki piše pod psevdonimom Yasmina Khadra, je frankofonski alžirski romanopisec, ki pozna obe strani. Ki se mu zdi dilema Šeherezada proti Ma Baker ali Sinbad proti Terminatorju ali Babilon proti Disneylandu, s katero apokaliptično operirajo politikanti, prekratka. Kot mostišče med kulturama spiše polifoni roman, v katerem ne dobi vloge le plemenska čast, ki jo je treba za vsako ceno maščevati, temveč tudi različni vidiki, ki jih zastopajo arabski intelektualci; zdi se, da morda Khadra piše ravno njim, ki kot sol zemlje lahko amortizirajo predsodke na obeh straneh. Ne prizanaša ne eni ne drugi; ne ignorantskim terminatorjem na tujem terenu ne manipulantskim odpornikom, ki so pripravljeni preliti kri in še več krvi, samo da ni njihova. Uravnotežen, od znotraj in poznavalsko spisan roman o stvareh, ki jih vse bolj neobčutljivo gledamo v poročilih.