Marjan Horvat  |  foto: Borut Krajnc

29. 4. 2016  |  Mladina 17  |  Svet

»Gre za razsvetljeno levičarstvo«

Vicenç Pagès Jordà

Katalonski pisatel,, o današnji Španiji in napetostih v družbi, o Podemosu, o Španiji od Franca do današnjih dni, o katalonski samostojnosti. In seveda o svojem delu.

Španija

Vicenç Pagès Jordà se je rodil leta 1963 v Figueresu (tudi rojstnem mestu Salvadorja Dalíja), ki leži v osrčju Katalonije, kakšnih 50 kilometrov od morja. V osemdesetih letih je študiral novinarstvo na barcelonski Universitat Autónoma, v devetdesetih letih pa je opustil novinarsko delo in se posvetil pisateljevanju. Napisal je več kot deset literarnih del. Za roman Dies de Frontera (Mejni dnevi, 2014) je prejel najvišjo nagrado za katalonsko književnost sant jordi.

Enajst let vam je bilo, ko je umrl diktator Franco. Kakšno je bilo življenje v Kataloniji, ko ste odraščali, saj katalonščina takrat ni bila uradni jezik, bila je prepovedana?

Danes, ko gledam nazaj, se mi zdi čudno, da so me vzgajali v jeziku, ki je bil prepovedan; ko sem bil otrok, pa nisem čutil, da gre za kaj nenavadnega. Normalno se mi je zdelo, da sem v šoli govoril špansko, torej kastiljsko, doma pa katalonsko. Tudi starši me niso vzgajali v narodnozavednem duhu, niso se pogovarjali o politiki, niso omenjali, da živijo v diktaturi, v kateri je bila katalonščina prepovedana, niso govorili, da se Kataloncem godi krivica. Imel sem prijatelje, s katerimi sem govoril v španščini, z drugimi sem govoril katalonsko. Več jih je bilo katalonsko govorečih, ampak o tem nisem razmišljal. Takšno je bilo pač življenje. Res je tudi, da starši niso intelektualci, ampak povsem navadni ljudje. Verjetno zato prepovedi katalonščine nismo doživljali kot nečesa konfliktnega. Imel sem dve imeni. V šoli so mi rekli Vicente, doma pa Vicenç. Ko danes gledam na tisti čas, vidim stvari seveda v drugačni luči.

Nekje sem prebral, da ste dnevnik pisali v kastiljščini, literaturo pa že od vsega začetka v katalonščini. Izbira jezika je zelo pomembna, saj lahko literano ustvarjaš samo v jeziku, v katerem čustvuješ.

Vsi v družini, tudi sorodniki, smo bili vedno Katalonci. Vedno smo govorili katalonsko tudi z nekaterimi prijatelji in pri vsakdanjih opravilih. Toda v Katalonijo je prišlo veliko priseljencev iz drugih španskih pokrajin, ki so govorili le kastiljščino. Ta torej ni bila samo jezik šole, ampak tudi zunanjega okolja. Ko sem pri 13 letih začel pisati dnevnik, nisem znal in zmogel pisati v drugem jeziku kot v kastiljščini. Tudi knjig ni bilo v katalonščini, ampak so bile v glavnem v kastiljščini. Katalonščina torej zame ni bila jezik kulture. Zato sem prve zgodbe napisal v kastiljščini. Pri 15 oziroma 17 letih, ko sem se začel tudi v šoli učiti katalonsko, pa sem dobil orodje, da sem lahko govorjeno katalonščino uporabil še v pisni obliki.

Je za identiteto Kataloncev najpomembnejši jezik ali so še drugi dejavniki, kajti številni Katalonci poudarjajo tisočletno zgodovino katalonskega naroda? Kar 70 odstotkov prebivalcev Katalonije se je rodilo zunaj Katalonije ali pa so potomci ljudi, ki so v zadnjem stoletju prišli od drugod in nimajo »katalonskih genov«.

Do pred kratkim je bila katalonska identiteta opredeljena z jezikom. Tisti, ki je govoril katalonsko, je bil Katalonec. V zadnjem času pa katalonščina ni bistveni dejavnik za opredeljevanje. Tako je tudi zato, ker so katalonske oblasti v želji, da bi za samostojnost Katalonije pridobile čim več, najmanj pa enega več kot 50 odstotkov prebivalcev, katalonščino kot identitetni znak manj poudarjale. Z jezika so diskurz o katalonski identiteti prenesle na druge identitetne dejavnike, da bi vanjo zajele tudi prebivalce, ki se sicer opredeljujejo za Katalonce, vendar imajo španske ali kake druge korenine, govorijo pa špansko. Gre torej za politični diskurz, ki ustvarja novo identiteto, pri kateri ni več v ospredju jezik, ampak je zasnovana na gospodarskih dejavnikih, predvsem na kritiki prevelikega odliva denarja iz Katalonije, ki je najbolj razvita regija, v Madrid. Na tem gradi politika prizadevanja za samostojno državo, v kateri bi bili španščina in katalonščina uradna jezika. Ampak ljudje, kot sem jaz, ki sem ustvarjalno povezan s katalonskim jezikom, utemeljujemo svojo katalonsko identiteto s tem jezikom in z zgodovino katalonskega naroda ter šele nato z gospodarskimi in drugimi dejavniki.

Kje vidite prednosti in pasti samostojnega življenja Katalonije, industrijsko in turistično bogate in uspešne španske regije?

Resnici na ljubo sem postal independist pred kratkim in še to nekako po sili razmer. Vedno sem sicer mislil, da bi bilo dobro urediti špansko državo na podlagi poštenih razmerij med regijami in Madridom. Madrid je gluh. Vse skupaj je prišlo tako daleč, da se zdaj Barcelona odločno zavzema za pogajanja o drugačni ureditvi razmerij z Madridom tudi z razglasitvijo samostojnosti. Temu osrednja španska oblast nasprotuje z vso ostrino. Razmere so napete, kajti Španijo poleg katalonskega vprašanja obremenjujejo korupcija, brezposelnost, zadolženost itd. Je monarhična država, ki jo je vzpostavil general Franco, v kateri so danes velika razvojna nesorazmerja med regijami. Težave niso nove, vendar se španske oblasti doslej niso resno lotile odpravljanja teh težav. Tudi zato je s katalonskega vidika preprosteje oditi iz takšne države kot pa se ukvarjati z reševanjem njenih težav.

Resnici na ljubo sem postal independist pred kratkim. Prej sem mislil, da bi bilo dobro urediti špansko državo na podlagi poštenih razmerij med regijami.

V romanu Pismo angleški kraljici, ki govori o nesmrtnem kovaču iz Katalonije, strnete evropsko in del ameriške zgodovine zadnjih tisoč let na nekaj več kot sto strani. Čeprav pišete (tudi) o zgodovini Katalonije, v delu ni slutiti lokalpatriotskega sentimenta, kar bi pričakovali od Katalonca. Glavni junak kar »plava« skozi zgodovino.

Ko se je moj junak rodil na začetku drugega tisočletja, se ni zavedal, kje se je rodil, niti tega, da govori katalonsko. Sporni odnos med Katalonijo in Kastiljo je prišel na površje šele v 15. stoletju in se zaostroval v 18., 19. in 20. stoletju. Pred 18. stoletjem težko govorimo o pravem patriotizmu, saj ni bilo nacionalne države, dojemanje države in državnosti je bilo drugačno, kot je prevladalo s pojavitvijo nacionalne države. Poleg tega je moj glavni junak, po vaše bi mu rekli Janez Kovač, velik individualist. Ni mu mar za državo. Z njo in njenim aparatom ima velike težave. Nima domovinskega občutka. V tisoč letih se ga ni prijela nobena velika ideja, skrbel je le zase. V bistvu je Kovač intuitivni anarhist.

Zanimivo pa je, da ste v ta roman, ki se bere kot fantastična povest, vpletli politične filozofe. Nastopata Rousseau in Marx. O levičarskih idejah in revolucionarjih realnega socializma 20. stoletja pa pišete še podrobneje v romanu Sreča ni popolna. Filozofe in njihove ideje opisujete z blago ironijo, a očitno vas njihove misli vznemirjajo?

V osemdesetih letih, ko sem študiral novinarstvo, so bili študenti v Kataloniji zelo zavzeti za socialistične ideje. Veliko bolj kot za idejo samostojne Katalonije. Na moji univerzi, Universitat Autónoma de Barcelona, je bila večina profesorjev levičarjev in s temi idejami so preželi študente. Ampak če danes pogledam na tisti čas, menim, da so bile vse te razprave zunaj realnega konteksta in mimo prakse tedanjega realnega socializma. Jasno nam je bilo, da je vojaški vdor Varšavskega pakta v tedanjo Češkoslovaško, da je dogajanje na Kitajskem in še kje slaba popotnica za uresničevanje socialističnih idej, ampak o njih smo vseeno naivno razpravljali. Bili smo mladi in zagreti za družbene spremembe. Razpravljali smo, kdo je uničil Marxovo idejo. V Pismu angleški kraljici pa Marxa, Rousseauja in drugih nisem hotel predstaviti le kot mislece, ampak tudi kot navadne ljudi s človeškimi napakami in zmotami. Marxa in Rousseauja sem opisoval z značajskimi lastnostmi. Prvi je imel otroka z varuško, drugi je zapustil družino. Opisoval sem ju torej iz nepolitičnega zornega kota. Marxa sem izbral tudi zato, da bi v romanu predstavil njegovo analizo razvoja ekonomije, zlasti denarja v zgodovini. Rousseauja pa zaradi pogledov na državo.

Katalonija je imela že pred Francovim prihodom močno levico, po diktaturi pa se je levičarstvo ponovno razmahnilo. Podemos, radikalna leva stranka, je na decembrskih volitvah v Kataloniji dosegel lep uspeh. To najbrž ni le zato, ker je obljubil, da bo, če bo v vladi, podprl razpis referenduma o samostojnosti?

Mislim, da socialistična struja iz osemdesetih let in zdajšnja nimata nič skupnega. Privrženci Podemosa so mladi ljudje, ki nimajo širokega in utrjenega političnoteoretskega znanja. Zanje je značilno, da so jezni na državo, na sistem in predvsem na Ljudsko stranko. Ta je bila dolga leta na oblasti in je naredila veliko škode na vseh področjih. Prežeta je s korupcijo. V krizi, v kateri živimo, je nastala potreba po nečem novem, to pa socialdemokratski španski socialisti (PSOE) niso. A mladi voditelji Podemosa niso vpeti v stare okostenele in skorumpirane strukture, govorijo v novem jeziku, z novim besediščem, to pa včasih deluje malo naivno. Ne gre za ideološko obremenjeno in s teorijo podprto generacijo osemdesetih let prejšnjega stoletja, ampak za novo, lahkotno in morda manj argumentirano generacijo današnjih dni.

Torej v Podemosu, ki ga vodi politolog Pablo Iglesias, ne zaznavate nove oblike postmoderne leve politike?

Pablo Iglesias je razmišljujoč človek, podprt je z znanjem in ne zavrača dialoga. Je dober politik, ki se zna prilagajati razmeram. Večinoma ravna na podlagi izsledkov javnomnenjskih anket. Kanček kulta osebnosti je zaznati v njem. Zdi se mi, da je Podemosova težava v tem, da je stranka, ki je nastala »od zgoraj«, na univerzi političnih ved, med profesorji, ki so s svojimi idejami »okužili« študente in druge, ki sledijo tej stranki. V katalonskem parlamentu imamo levo stranko CUP, ustvarjeno »od spodaj navzgor«, notranje demokratično, njeni pripadniki so trdni v svojem mišljenjskem in političnem kredu. V Podemosu so sicer zelo dobri politiki v primerjavi s politiki iz starih okostenelih strank na španskem političnem prizorišču. Sicer pa ne vem, ali gre pri njih za nekakšno postmoderno politiko, prav gotovo pa gre za razsvetljeno levičarstvo.

Do ponedeljka, 2. maja, mora socialist Sanchez oblikovati vlado, sicer bodo nove volitve. Je javno mnenje v Španiji naklonjeno vstopu Podemosa v vlado skupaj s socialisti?

Črnogled sem. Trenutno so v igri za oblikovanje koalicije štiri velike stranke, dve z desnega in dve z levega političnega pola. Od njih pa nobena, ne leva in ne desna, ne more sama oblikovati vlade. Če bi se denimo manjša desna stranka Državljani odločila za sodelovanje s socialisti in Podemosom, bi šla v posteljo s sovražnikom in na naslednjih volitvah bi bilo z njo konec. Ljudska stranka pa tako in tako ne more oblikovati vlade. Za špansko politično prizorišče je takšen razpored političnih sil nenavaden, kajti doslej smo imeli le enobarvne vlade, zato politiki niso sposobni dogovarjanja, dialoga in kompromisov. Vedejo se, kot da so v areni za bikoborbo. Tam med bikoborcem in bikom ni dialoga. Bika moraš poraziti. Ne verjamem, da bi lahko sedanje stranke oblikovale vlado.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.