Kdo se skriva za uspešnicami zvezdnikov?

Sledilci mainstreamovske glasbe še do predlani niso vedeli zanj, toda zagotovo so poznali najmanj pet glasbenikov, s katerimi je že takrat sodeloval kot producent. Ja, Madonna, Justin Bieber, Kanye West, Britney Spears, Shakira, Sia, M.I.A., Die Antwoord in Snoop Dogg so le nekateri izmed zvezdnikov, ki jim je Thomas Wesley Pentz, bolj znan kot Diplo, pomagal ustvariti velike hite. Pri šefih največjih založb je na vrhu seznama najbolj zaželenih producentov, zato ni presenetljivo, da je bil v zadnjih treh letih dvakrat nominiran za nagrado grammy za najboljšega producenta. Presenetljiveje je, da se mu je nagrada obakrat izmuznila.

Toda s podelitve letošnjih grammyjev je domov vendarle odnesel dva kipca. Prvega je dobil za najboljši plesni/elektronski album Skrillex and Diplo Present Jack Ü. Osvojil ga je skupaj z dobrim prijateljem Sonnyem Moorom - Skrillexom, ki je z osmimi grammyji tudi največkrat nagrajeni producent elektronske plesne glasbe in zadnje desetletje tako rekoč sinonim za glasbeno zvrst EDM (electronic dance music). Drugega grammyja pa je Diplo dobil za najboljšo plesno skladbo Where Are Ü Now z istega albuma, ki jo je odpel Justin Bieber. Zelo verjetno je marsikdo takrat prvič zares poslušal razvpitega mladega kanadskega pevca, Diplovo in Skrillexovo odločitev, da angažirata prav njega, pa najbrž vsaj deloma lahko razumemo tudi kot provokacijo.

No, ta komad je bil velik hit in na videoportalu YouTube ima dobre pol milijarde ogledov, a vseeno je bilo veliko ljudi presenečenih, ker ni bil namesto njega za grammyja nominiran komad Lean On zasedbe Major Lazer, v kateri Diplo soustvarja s producentom Switchem. Ta je imel v dobrem letu na YouTubu kar 1,3 milijarde ogledov, hkrati pa je z več kot 500 milijoni poslušanj že novembra lani izboljšal absolutni rekord pri spletnem ponudniku glasbe Spotify. Še več, menda je samo poslušanje tega komada leta 2015 preseglo celotno število poslušanj pri Spotifyu leta 2014. Te številke postanejo še pomembnejše, če vemo, da je Diplo skladbo objavil pri svoji neodvisni založbi Mad Decent, torej brez podpore katere od založniških velikank. S skladbami po priljubljenosti torej ni prehitel le najpopularnejših glasbenikov, katerih skladbe je sooblikoval v preteklosti, pač pa je po svoje prehitel celo glasbeno industrijo samo.

Morda bi bilo še primerneje zapisati, da je Diplo skupaj z ekipo pravzaprav sam postal nekakšna glasbena industrija. Pod pokroviteljstvom njegove založbe danes deluje več kot sto zasedb, glasbenikov in producentov, med njimi veliko takih, ki določajo nove smernice plesne elektronske glasbe. Založba redno pripravlja koncertne in klubske dogodke na različnih koncih sveta, njen paradni konj pa so arenski spektakli, naslovljeni Mad Decent Block Party. Te so v skromnejši, šotorski obliki začeli prirejati že leta 2008, vzporedno s tedanjim vzponom EDM-ja v ZDA, a ti festivalski dogodki so hitro postali eno najbolj priljubljenih zatočišč za privržence takšne glasbe. Zadnja leta so z njimi obredli vsa največja severnoameriška mesta, februarja letos pa so s tremi Block Partyji denimo gostovali v Indiji.

Priložnost za nastopanje na teh dogodkih praviloma dobivajo varovanci Diplove založbe, toda zadnja leta nanje vse pogosteje vabijo tudi druge vroče ustvarjalce, ki ne sodijo več nujno le v okvire EDM-ja. In ja, na njih v osrednji vlogi pogosto nastopi sam Diplo – s solo didžej seti ali s katero od svojih zasedb. Zato ni nič nenavadnega, če ga dopoldne slišite vrteti glasbo na miamijski plaži, zvečer ujamete njegov nastop z zasedbo Major Lazer na kakšnem festivalu v Los Angelesu, še isto noč pa ste priča temu, kako preizkuša vzdržljivost klubskega občinstva na kakšnem plesnem razvratu v Las Vegasu. Zasebna letala uporablja pogosteje kot navadni smrtniki avtomobil.

Da mu pri tako polnem koncertnem urniku uspe najti čas še za studijsko ustvarjanje, meji že na čudež. Toda vrtenje glasbe v živo je bilo in ostaja njegova prva ljubezen. Prve izkušnje didžejanja si je, ko je bil še najstnik, začel pridobivati na Floridi z vrtenjem miami bassa, plesnega elektronskega hibrida, v katerem so se stapljale prvine hip hopa, breakbeata, electrofunka ter bass in house glasbe. Ko se je konec devetdesetih let zaradi študija (smer film in glasba) preselil v Philadelphio, je tam našel somišljenike, s katerimi je na noge postavil redne klubske večere, ki se jih je v podtalju hitro prijel sloves najbolj vročih in glasbeno razburljivih partijev. Z mešanjem dancehalla, new wava, electra, hip hopa, funka in še kopice žanrov jim je za nameček pod eno streho uspelo spraviti oboje, belsko in črnsko občinstvo, kar je bilo v Philadelphii, pa tudi drugod po ZDA takrat še vedno prej izjema kot pravilo.

To eklektično križanje raznorodnih muzik so leta 2003 nato zbrali na mikstejpu Never Scared (mikstejp je v izogib zapletom z avtorskimi pravicami uradno ime za albume, ki temeljijo na »semplanju« oziroma vzorčenju del drugih glasbenikov). In čeprav je bil ta zgolj nekakšna mimobežna vizitka za njihove klubske večere, ga je časnik The New York Times uvrstil med najboljše albume leta. To je bila vsekakor izvrstna spodbuda, da se je Diplo odločil preizkusiti tudi v vlogi producenta, pa čeprav danes pravi, da je tedaj mislil, da je to največ, kar lahko doseže s svojo glasbo. No, njegove plošče so se potem na lestvicah najboljših albumov po izbiri New York Timesa pojavile še trikrat.

Leta 2004 je objavil prvi in za zdaj edini solistični studijski album Florida. Ambiciozna plošča, ki sta jo zaznamovala vzorčenje obskurnejših skladb in Diplov eklektični okus, ni bila deležna ravno veliko pozornosti, zato se je spet bolj posvetil didžejanju. Vabili so ga na različne konce sveta, tam pa so ga začele zanimati specifične lokalne glasbene scene. Tako je vse več časa preživljal na tujem, črpal tamkajšnje vplive in sodeloval z domačini. Že na začetku tisočletja je sicer spoznaval glasbo na Japonskem in v jugovzhodni Aziji pa urbane žanre na Jamajki. Pozneje se je navdušil nad angolskim kudurom, najplodnejši pa je bil čas, ki ga je preživel v Braziliji in Južni Afriki. Leta 2010 je bil denimo soproducent singla Evil Boy, ki je postal eden večjih hitov južnoafriških rap/rave posebnežev, ki sestavljajo skupino Die Antwoord (leta 2014 smo jo poslušali tudi pri nas, na festivalu Schengenfest ob Kolpi). Še prej, leta 2004 in 2005, je izdal serijo kompilacij s posnetki carioca oziroma baile funka, ki ga je od blizu spoznaval v favelah Ria de Janeira. Leta 2008 pa je o tem brazilskem fenomenu pripravil tudi celovečerni dokumentarni film. Ker je elemente teh raznoterih glasb pozneje uporabljal pri producentskem delu, so nanj začeli leteti očitki o kolonialnih glasbenih strategijah. Toda hkrati brez Dipla in njegovih »izkoriščevalskih popotovanj« marsikdo najbrž ne bi nikoli spoznal posebnosti teh lokalnih svetovnih scen.

Glasbeniki, s katerimi je soustvarjal velike hite, so Madonna, Justin Bieber, Kanye West, Britney Spears, Shakira, Sia, M.I.A, Die Antwoord, Snoop Dogg, pa tudi Santigold, Drake, Robyn, Usher, Iggy Azalea in Azealia Banks.

Na obzorju nekoliko širšega kroga glasbenih sladokuscev se je Diplo pojavil že leta 2004. Takrat sta z Britanko šrilanških korenin, ki nastopa pod imenom M.I.A., skupaj malce nepričakovano posnela njen prvenec, mikstejp Piracy Funds Terorrism. Z njim so pravzaprav hoteli le nekoliko ublažiti nestrpnost pred glasbeničinim dejanskim prvencem, katerega izid so večkrat prestavili. Toda eklektična podoba »tolažilnega« albuma je naletela na izjemen odziv glasbenih poznavalcev. Čeprav se sprva v studiu menda nista ujela, so hvalospevi mikstejpu botrovali temu, da sta sodelovala še pri treh njenih naslednjih albumih in pet let preživela tudi v burnem romantičnem razmerju. Ob razhodu sta javnost seznanila vsak s svojo platjo skupne zgodbe, toda obema je bilo jasno, da sta skupaj naredila nekaj pomembnih stvari. Denimo uspešnico Paper Planes (2007), ki je pristala na številnih lestvicah najboljših singlov tisočletja in je bila nominirana tudi za nagrado grammy. No, še pomembnejši trenutek za oba je bil, ko je režiser Danny Boyle komad uporabil v filmskem hitu Revni milijonar. M.I.A. in deloma tudi Diplo sta takrat postala znana širšemu občinstvu, to pa jima je na stežaj odprlo vrata v mainstream.

Res je, da bi oba tja prej ali slej verjetno prišla tudi, če se vmes ne bi našla in združila moči. Menda so pri založniški velikanki Interscope že leto prej – napol v šali, napol zares – Dipla hoteli angažirati za to, da bi remiksal vse skladbe iz njihovega kataloga. Se je pa po singlu Paper Planes nanj usul plaz prošenj za sodelovanje, tudi tistih najbolj pop(astih) izvajalcev, zaradi česar so številni dotedanji privrženci nad njim začeli vihati nos.

Diplo danes velja za ustvarjalca hitov, za »hitmejkerja«. A se zdi, da se njegove producentske strategije v vsem tem času niso bistveno spremenile. Medijem je večkrat povedal, da v posamezno sodelovanje nikoli ne vstopi zato, da bi napisal hit, oziroma da nikoli vnaprej ne ve, katera skladba bo postala uspešnica in kdaj. Spodbudo zato raje išče v tem, da priljubljene glasbenike postavlja na nov, zanje pogosto zelo drzen teren. In očitno mu to odlično uspeva, saj mu med drugim pripisujejo, da je s producentsko genialnostjo prav on ponovno obudil kariero Justina Bieberja, ki je prvi vzpon (in zaton) doživel že, ko je bil otrok. Zadržkov do tega, s kom sodeluje, nima, zanj je pomembno le, da mu »klienti« zaupajo. Menda je zdaj tako ali tako postalo že nekakšno pravilo, da glasbeniki k njemu pridejo s prošnjo, naj jim naredi kaj povsem novega in drugačnega. H glasbenikom iz uvoda, ki so mu bili pripravljeni zaupati, lahko prištejemo še philadelphijsko raperko/pevko Santigold, ta čas enega največjih hip hop/R & B ustvarjalcev Draka, švedsko pevko Robyn, Usherja, pa tudi samosvoji zvezdnici Iggy Azaleo in Azealio Banks.

Ker založbe v zvezdniške varovance vlagajo velike finančne vložke, je Diplo danes sicer lahka tarča za tiste, ki mu očitajo, da se je razprodal. Toda na to njegovo početje lahko pogledamo tudi z druge plati. V primerjavi z marsikaterim glasbenikom danes verjetno res dobiva bajne honorarje, predvsem za didžejevske in koncertne nastope, a dobršen del denarja potem vlaga v svojo založbo in ga namenja promociji drugih glasbenikov, ki brez njegove angažiranosti najbrž niti ne bi zmogli zagnati karier. Med temi glasbeniki so tudi brazilski in afriški producenti. Verjetno ima pač zdrav občutek za to, da njim in njihovim sonarodnjakom, ki so tako zelo zaznamovali njegovo delo, nekaj tudi dolguje.

Prav tako pa je res, da Diplova glavna spodbuda ostaja preprosto glasba. Med producenti, ki so se znašli pod pokroviteljstvom njegove založbe, je cela vrsta takih, ki trenutno sodijo v vrh najbolj razburljivih ustvarjalcev plesne glasbe, četudi v mislih nimamo le glasbenega mainstreama, temveč prav tako njegovo obrobje, alternativo. Ja, glasbeno dogajanje zadnjega desetletja bi bilo brez Dipla nedvomno veliko manj zanimivo ...