Referendum kot žrtev

Predsednik državnega zbora Milan Brglez je brez neposredne zakonske podlage, brez člena, ki bi mu to omogočal, odločil, da roka za zbiranje podpisov za več referendumov, ki jih predlagajo delavci migranti iz Apač, ne bo razpisal. Čeprav je to na prvi pogled videti kot ošabnost, avtoritarnost, se je najbolj smejalo prav njemu. Dobil je priložnost, da se predstavi kot zaščitnik pravice do referenduma, kot varuh vladavine prava pred skupino neposlušnih državljanov. Brglez pa je lahko zadovoljen tudi zato, ker je politika dobila nov izgovor za dodatne omejitve pravice do referenduma.

Pri najnovejših referendumskih pobudah gre za novo pravno realnost. Različne skupine, v zadnjem primeru delavci, ki se vsak dan vozijo na delo v Avstrijo in pravijo, da so nepravično obdavčeni, vlagajo referendumske pobude, katerih namen ni preverjanje smiselnosti posameznih zakonov, pač pa izboljšanje pogajalskega položaja v razmerju do države. Delavci tako pritiskajo na državo, ker menijo, da je davčna politika krivična. Ker jih država noče niti slišati, so si izbrali vlaganje referendumskih pobud glede več zakonov, ki neposredno nimajo nič z njihovo težavo. Vlaganje referendumskih pobud je kot obliko pogajalskega pritiska pred časom uporabil tudi Policijski sindikat Slovenije, a je pobude pozneje umaknil.

Nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič pojasnjuje, da je predsednik državnega zbora ravnal v skladu s prakso ustavnega sodišča, ki je v preteklosti vsaj dvakrat odločalo o »resničnem namenu« pobudnikov referenduma in se obakrat odločilo proti njemu. Resnični namen pobudnikov namreč ni bil nasprotovanje zakonu, pač pa nekaj drugega. Tako so nekoč za neustavno razglasili pobudo za referendum o izbrisanih, ker njen namen ni bil nasprotovanje zakonu, pač pa zavlačevanje rešitve vprašanja izbrisa. Podobno so ravnali pri predlogu referenduma o džamiji, ki ga niso dovolili, saj namen pobudnikov referenduma ni bil preprečitev gradnje džamije na poplavnem območju, pač pa je bil to izgovor za nasprotovanje postavitvi tega verskega objekta. Brglezovo odločitev je bolj ali manj enoglasno podprla celotna pravna stroka ne glede na svetovnonazorsko in politično opredelitev.

A ta odločitev bo lahko imela negativne posledice za dostop do pravice do referenduma. Janez Pogorelec iz zakonodajno-pravne službe državnega zbora ni bil edini, ki je poudaril »očitno« potrebo po dodatnih omejitvah pravice do referenduma, s katerimi bi »neresnim« pobudnikom naložili plačilo stroškov, nastalih zaradi referendumskega postopka. Prav to je bila neuslišana želja politike že ob zadnjem zakonskem omejevanju pravice do referenduma. Ribičič sicer meni, da je referendumska ureditev že sedaj dovolj omejevalna in dodatne normativne spremembe niso potrebne, saj bo o Brglezovi odločitvi po vsej verjetnosti odločalo še ustavno sodišče in glede tega »postavilo standard«.

Novim omejitvam, ki naj bi bile formalno namenjene preprečevanju zlorab pravice do referenduma, v resnici pa bodo pravico do referenduma znova omejile, se najverjetneje ne bo mogoče izogniti. Že sam standard, ki bi ga ustavno sodišče postavilo s potrditvijo Brglezove odločitve, bi pomenil omejitev pravice do referenduma. In sicer, da lahko predsednik državnega zbora po lastni presoji odloči, kdaj je namen pobudnikov referenduma iskren in kdaj ne. Vse to pa bi seveda omejilo možnosti prihodnjih pobudnikov referenduma z bolj iskrenim namenom, kot ga imajo delavci migranti. Pa že ti se vlaganja referendumskih pobud verjetno ne bi lotili, če bi država pokazala voljo do rešitve davčnih nepravilnosti, o katerih govorijo.

A Brglez je dejansko trčil ob osnovno razpravo o demokraciji, ki se ji v pomanjkanju boljšega političnega sistema vsi izogibajo. Ker nazadnje pač lahko rečemo tudi: ja, težava je demokracija sama. Težava je, ker suspendiranje demokracije z dobrimi nameni legitimira tudi prihodnje suspenze, za katerimi pa morda ne bodo stali takšni nameni. Ko bo to storil Janša, se bo skliceval na Brgleza, grobo rečeno.