Katy B: Honey

Zadnjih nekaj let, ko se ustvarjalci plesne elektronske glasbe redno pojavljajo tudi na ameriških lestvicah najboljši singlov in albumov, je na prvi pogled presenetljivo, da se na njih še vedno le izjemoma znajde kakšen Britanec. Je pa res, da nam je tistim, ki to glasbo spremljamo bolj od blizu, jasno, da so otoški producenti preveč ponosni na svojo zapuščino podtalne elektronike in je preprosto nočejo kompromitirati. Spomnimo se le albuma Magnetic Man iz leta 2010 istoimenske superzasedbe, v kateri delujeta dva ključna dubsteperja Skream in Benga. Zaradi crossoverja v pop sta takrat tako rekoč čez noč izgubila dobršen del spoštovanja pri klubskem občinstvu, pa čeprav je šlo za zelo spodobno ploščo. Smo se pa po drugi strani takrat številni navdušili nad tem, da se je dubstepu naposled uspelo infiltrirati v mainstream. Tudi zaradi gostujočih vokalistov, med katerimi je dve skladbi odpela takrat enaindvajsetletna Londončanka Katy B.

Ustvarjalka pesmi in pevka se je na radarjih sledilcev britanske trendovske klubske glasbe sicer znašla že kakšnih pet let prej, potem ko jo je opazila in z njo začela sodelovati ekipa ene najbolj priljubljenih londonskih piratskih radijskih postaj Rinse FM. Iz tega sodelovanja so v naslednjih letih začeli nastajati hiti, trije singli s Katyjinega albumskega prvenca On a Mission (2011) pa so se znašli celo med prvimi desetimi na lestvici britanskih singlov. Njeno križanje dubstepa, garagea, UK funkyja in housa s pop senzibilnostjo ter klasičnim r’n’b vokalom je leta 2014 pripeljalo do tega, da se je njen drugi album znašel na prvem mestu lestvice britanskih albumov. Zdaj, ob izidu tretjega, se zdi, da se Katy B pripravlja tudi za naskok na ameriški trg. Skladbe z njega ji je sicer spet pomagala ustvariti vrsta britanskih producentov (Four Tet, Floating Points, Geeneus, KDA, Wilkinson ...), toda še bolj izstopa sodelovanje s producentoma z druge strani Atlantika, po katerih je ta hip verjetno največ povpraševanja, Diplom in Kaytranado.

Ker gre za producente iz različnih struj sodobne plesne elektronike, je žanrsko precej pisana tudi podoba albuma. To so skladbe, ki še vedno delujejo kot rejverske klasike za clubberski podmladek, hkrati pa Britanko tokrat slišimo tudi v bolj klasični pop/r’n’b’ podobi, ki ne skriva spogledovanja s severnoameriškimi divami. Ja, v teh skladbah Katy B postane Beyoncé, teleportirana v britansko klubsko okolje, s to razliko, da v besedilih nima kakšne velike agende. Še vedno najraje poje o svojih romantičnih izkušnjah, ki so tako rekoč neločljivo povezane z odraščanjem na klubskih plesiščih in odrih, njen glas in pop senzibilnost pa jih kljub kakšni eskapadi lepo povežeta v zaokrožen album. Zaradi večjega poudarka na popu bodo najbrž prikrajšani njeni zgodnejši privrženci, ji pa nova plošča brez kakšnih večjih kompromisov odpira pot do precej širšega občinstva.