6. 5. 2016 | Mladina 18 | Kultura
Večni provokatorji
Je nastop Laibacha v Pjongjangu bolj sprovociral Korejce ali Evropejce?
Laibach s korejskima šiviljama v Pjongjangu
© Valnoir
Laibach je zelo redko prav razumljen. Pogosteje je nerazumljen in še večkrat narobe razumljen. To je preprosto dejstvo, ki se kolektiva drži že vso kariero. Lani je ogromno polemik zanetil njegov nastop v Severni Koreji. Ne le za to, ker je šlo za prvi koncert kakšne »zahodnjaške« glasbene skupine v tej izolirani državi, pač pa predvsem zato, ker je šlo za koncert Laibacha, ki mu del privržencev, medijev in raznoraznih analitikov pripisuje poveličevanje totalitarizmov in drugi del kritiko prav teh totalitarizmov. Ugibanjem o razlogih za severnokorejski nastop ni bilo videti konca in nazadnje smo – kot po navadi – spet ostali brez jasnega odgovora. Seveda je vsaj delno krivec za to spet Laibach, ki mu tako rekoč nihče več ne verjame, tudi ko je v pojasnilih videti najbolj iskren. Je pa to nedvomno eden pomembnejših razlogov za to, da kolektiv po dobrih 35 letih še vedno ostaja vitalen, aktualen in predvsem medijsko privlačen.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
6. 5. 2016 | Mladina 18 | Kultura
Laibach s korejskima šiviljama v Pjongjangu
© Valnoir
Laibach je zelo redko prav razumljen. Pogosteje je nerazumljen in še večkrat narobe razumljen. To je preprosto dejstvo, ki se kolektiva drži že vso kariero. Lani je ogromno polemik zanetil njegov nastop v Severni Koreji. Ne le za to, ker je šlo za prvi koncert kakšne »zahodnjaške« glasbene skupine v tej izolirani državi, pač pa predvsem zato, ker je šlo za koncert Laibacha, ki mu del privržencev, medijev in raznoraznih analitikov pripisuje poveličevanje totalitarizmov in drugi del kritiko prav teh totalitarizmov. Ugibanjem o razlogih za severnokorejski nastop ni bilo videti konca in nazadnje smo – kot po navadi – spet ostali brez jasnega odgovora. Seveda je vsaj delno krivec za to spet Laibach, ki mu tako rekoč nihče več ne verjame, tudi ko je v pojasnilih videti najbolj iskren. Je pa to nedvomno eden pomembnejših razlogov za to, da kolektiv po dobrih 35 letih še vedno ostaja vitalen, aktualen in predvsem medijsko privlačen.
Zasedbe, ki se jim je tako dolgo uspelo obdržati pri življenju, bi lahko iskali z mikroskopom. Če seveda odmislimo rockovske dinozavre, ki so za medije in širše občinstvo zanimivi zaradi osebnih trivialnosti. Laibach je bil pač vedno večji od posameznikov, ki so krojili njegovo pot. Javnost mu uspeva nagovarjati izključno z delom, glasbo, pojavnostjo ... In sodeč po številu raznoterih projektov v zadnjih letih je prav zdaj morda celo v najplodnejšem ustvarjalnem obdobju. Na plošči Volk (2006) se je lotil predelav himn imperialističnih narodov. Prirejal je klasična dela Bacha, Wagnerja in Edvarda Griega. Leta 2012 je z glasbo opremil finski film Jekleno nebo o nacistih, pobeglih na Luno, ki je zbudil precej zanimanja. Istega leta se je v elitni londonski galeriji Tate Modern predstavil z retrospektivno razstavo in koncertom. Leta 2014, leto in pol, preden je v kinodvorane prišel zadnji James Bond, je Laibach izdal svoj zadnji album Spectre. Na prvi pogled se zdi, da je šlo za srečno naključje, toda pri zasedbi, ki se projektov loteva tako premišljeno in strateško, je tudi pri takih naključjih treba biti previden.
Vzemimo za primer singel The Whistleblowers, ki so ga navdihnili Snowden, Manning, Assange in podobni žvižgači. Skupaj z videospotom ga je marsikdo razumel kot poveličevanje patriotizma, in medtem ko smo se glasbeni recenzenti zabavali z mislijo, da gre kot nalašč za komad, ki bi ga z navdušenjem predvajala severnokorejska televizija, je bil Laibach spet nekaj korakov pred nami. Novembra 2014 je idejni vodja kolektiva Ivan Novak v intervjuju za Radio Študent oznanil, da so se komada in videa lotili prav z mislijo na Severno Korejo in da je takrat že potekalo resno dogovarjanje za nastop v Pjongjangu. Za nameček se je to dogajalo še v času, ko so skupini zaradi nepredvidljivosti, provokacij in spornosti odpovedali že dogovorjene koncerte v Rusiji in Nemčiji. Verjetno je marsikdo severnokorejski režim takrat videl v drugačni podobi, kot ga sicer radi portretirajo zahodnjaški (kvazi)dokumentarci.
Lanskega avgusta, po manjših formalnih zapletih s tamkajšnjo cenzuro, je koncert v Pjongjangu naposled tudi zares bil. Tisti s tehtnejšimi pomisleki so se spraševali, ali ni bil Laibachov nastop zaradi ironičnih pritiklin po svoje podcenjujoč in celo žaljiv do skorajda utopično naivnih Korejcev. Toda ob tem so morda spregledali Laibachovo večplastnost. Če se kaj zdi ironično nam, Evropejcem, pač ni nujno, da to enako razumejo tudi Korejci. Lahko bi šli celo tako daleč, da bi trdili, da je Laibach s korejsko akcijo pravzaprav nastavil ogledalo zahodnjakom in tukajšnji propagandi. Še več, ker ga pogosto ne razumejo niti privrženci, je svojevrstna ironija že to, da so nerazumevanje Korejcem potem očitali ravno ti. Najbolj prav so imeli verjetno tisti, ki se jim je zamisel sicer zdela skoraj surrealistična, a so hkrati odločitev Korejcev, da kot prvi zahodni bend gostijo prav Laibach, razumeli kot edino pravilno oziroma tako rekoč logično.
Ja, Laibacha ni težko odpraviti s tem, da ga označiš za ultimativno parodijo, toda pri tem lahko zelo hitro spregledaš njegovo vedno angažirano in provokativno družbenopolitično komentiranje. Morda to ni tako očitno, ker vsaj na demokratičnem Zahodu zaradi tega njegovih članov nihče več ne bo pošiljal v zapor, toda po drugi strani danes, denimo z nedavnim nastopom v Bruslju, provokacije brez težav infiltrira celo v srce Evrope. Žižek mu je pripisal, da se je iz protidržavnega benda spremenil v državni bend. In res se zdi, da se držijo načela »igramo, kamor nas povabijo«. Toda dokler se držijo svojih idealov, ne bi bilo nič narobe, če bi vsak dan nastopili na Erjavčevi. No, še prej pa jih bomo ob dnevu Evrope in zmage nad fašizmom s programom, ki so ga predstavili tudi v Severni Koreji, slišali v Cankarjevem domu.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.