Kritika / Andrej E. Skubic: Igre brez meja

+ + +

Mediteran, morje med celinami

Najbrž od domačih pišočih Skubic najhitreje reagira na realno; na ambruške straže in izgon naseljencev z Lahko, na deklarirane poštenjakarje, ki za retoriko skrivajo goljufivost, v Samo pridi domov. Tokrat se v podaljšani kratki zgodbi loti dveh zadev, begunske in privatizacijske. Ker države vse bolj popuščajo in ključne stvari, od zaporov do paravojsk in varnostnih služb, po ameriškem modelu prepuščajo iniciativi podjetnikov, ni vrag, da ne bodo jutri dela z begunci prepustile ljudem s pravo idejo. Sprivatizirali bodo vse od prevoza do vodenja taborišč in nadaljnje integracije prispelih v pristaniške delavce in obiralce agrumov.

Skubic pošlje podjetnega Primoža, ki se je v življenju oprijel že marsičesa, na reševalno akcijo ob italijanski otok (tipa) Lampedusa: čeprav z reševanjem ni prav veliko, so predvsem motoriziran Haronov brod, bolj pobiralci kadavrov, ki so nujni stranski proizvod razvejene mreže mafiozov in državnih podsistemov in humanitarnih organizacij, živečih od afriških beguncev. Begunska problematika se v tej prozi, ne naključno naslovljeni z nekdanjimi benignimi in kot da športnimi igrarijami narodov, ki so Evropo zbližale, kaže kot karierna priložnost. V nejasno prihodnost premaknjena privatizacija begunske verige in globalne trgovine s kadri je samo logična zaostritev kapitalske logike in trendov. Dobiček je mogoče kovati s prevozi ali onemogočanjem teh, z gliserji za pobiranje kadavrov ali bodečo žico na mejah.

Skubic večinoma pripoveduje od znotraj, v nekakšnem polmonologu, v katerem protagoniste zasledujemo v skrite notranje predele, ki jih skrivajo celo pred sabo in bližnjimi in nam večinoma niso prav blizu, upajmo, čeprav je Primož znotraj mehkejši kot navzven. Ob notranji dinamiki, in vsakodnevno soočenje s smrtmi v valovih jo dobro vzburka, je v tej prozi spekulacija o prihodnjih poteh in postopkih, ki naplavljajo reke ljudi. Srečne v taborišča, malo manj srečne za nove sužnje, ene za nadomestne dele, preostali so razsuti tovor, ki ga je treba odložiti na deponijo in pokasirati denarje za mrtve duše.

Sicer je tudi Primož iz Iger brez meja možak, ki mu zmagovanje v vsaki situaciji in za vsako ceno ni tuje, vendar ima sentimentalno jedro. Ob brezbrižnosti do mrtvih se še lahko za silo navduši nad živimi, v njem je nekaj sočutja in želje po bližini. V trumi ugleda posameznike v njihovi stiski, s tem pa že presega odzive tistih, ki so zaradi strahu in nepoznavanja nestrpni in sovražni.