Dva leva / Vlado Miheljak: Opus dei

Tako, sedaj pa ni več nobenega slepomišenja. Rokavica je vržena. Človekovi svobodi in človekovemu dostojanstvu. Kot da nismo doživeli razsvetljenstva in rojstva subjekta. Kot da nismo doživeli družbene in državne sekularizacije. Kot da nismo v letu 2016. Ali pa ravno zato? Ker smo v letu 2016. Kajti gibanje proti človekovi svobodi in dostojanstvu ni lokalna domislica naših desničarjev in slovenske RKC, ampak trend, ki ga zaznavamo od Poljske do Hrvaške. In malo verjetno je bilo, da se ne bi pojavilo tudi pri nas. No, to ne pomeni, da ima pri nas Primc teme, kot so ga v kritični javnosti krstili, takšne perspektive kot podobni hujskači na Poljskem, Madžarskem, Hrvaškem … A izključiti v celoti tega ne moremo. V nasprotju z nekaterimi drugimi srednjeevropskimi novimi demokracijami ima liberalna Slovenija še vedno trdno večino pri nekaterih ključnih vprašanjih družbe in države. Tako je pri nas v javnem mnenju še vedno samoumevno sekularizirano šolstvo, brez verouka in križa v razredih, brez prstnih odtisov cerkve, duhovščine. Že v sosednji Hrvaški je čisto drugače. Tam v šolskih zbornicah sedijo kateheti. In njihov prikriti (ali pa sploh ne) kurikularni cilj je nova evangelizacija mladeži. Tudi najnovejša ofenziva protisplavne kampanje nima opore v slovenski javnosti. Prve sondaže po dolgem času so pokazale, da se glede tega ni nič zgodilo; spremenilo. Velika večina je proti omejevanju pravice do regulacije rojstev in proti uvajanju verouka v šole.