Vse po starem

Mednarodni denarni sklad, ki državam, še posebej najrevnejšim, že od sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja vsiljuje načela neoliberalne ekonomske politike (liberalizacijo trgovinskih in kapitalskih tokov, deregulacijo, znižanje mejnih davčnih stopenj, davčno vzdržnost, privatizacijo – se pravi zmanjšanje države in povečanje vpetosti v mednarodne tržne sile), od časa do časa preseneti z analizo, s katero spodkoplje upravičenost svojih usmeritev in nasvetov.

Pred kratkim so se trije ekonomisti sklada (Jonathan D. Ostry, Prakash Loungani in Davide Furceri) lotili vprašanja učinkovitosti neoliberalnega gospodarskega modela in politik, ki iz njega izhajajo. V članku Neoliberalizem: precenjen? se sprašujejo, ali ni neoliberalizem precenjen. Analizirali so dve področji, liberalizacijo kapitalskih tokov in proračunsko vzdržnost, ter ugotovili, da je neoliberalizem kljub pozitivnim učinkom za države v razvoju škodljiv oziroma neučinkovit.

Liberalizacija kapitalskih tokov poveča tveganje makroekonomske stabilnosti. Če nastanejo finančne krize, se vedno končajo s povečanjem neenakosti, ta pa zmanjša vzdržnost gospodarske rasti. Za fiskalno vzdržnost ugotavljajo, da ne more biti sama sebi namen in da jo je treba uporabiti v pravem trenutku, odvisno od okoliščin. Prehitro zmanjšanje javnih izdatkov gospodarsko krizo poglobi in ima nasproten učinek od želenega, kajti posledica pretiranega zategovanja pasu je zmanjšanje gospodarske rasti, delež državnega dolga pa se samodejno povečuje. Opozarjajo, da visoke ravni dolga vsekakor niso dobre ne za rast ne za blaginjo, a v tehtanju koristi in stroškov se državam, ki imajo veliko fiskalnega manevrskega prostora, bolj splača živeti z višjim dolgom.

Ključna lekcija, ki izhaja iz analize, je, da je zategovanje pasu in zmanjševaje dolga primerno v dobrih časih, med gospodarskim razcvetom, ne pa sredi krize.

Vse to ni nič novega, do enakih sklepov so že pred skladom prišli številni drugi ekonomisti. Da neoliberalizem vsako krizo izkoristi za izganjanje države, ni novica. In čeprav je pohvalno, da se je Mednarodni denarni sklad, ta trdnjava neoliberalizma, posul s pepelom, si ne gre delati utvar, da bo v prihodnje kaj drugače. Eno so analize strokovnjakov sklada, nekaj povsem drugega pa politika, ki jo na terenu izvaja vodstvo te ustanove.

Prepad med teorijo in prakso sklada je velik. To vemo iz nesrečnega primera Grčije, ki jo je Mednarodni denarni sklad s svojimi recepturami zavestno ubijal, saj ji je strogo varčevanje in strukturne reforme predpisoval še po tem, ko mu je bilo že jasno, da grški dolg ni vzdržen. Dokaz za prepad med teorijo in prakso najdemo tudi doma: čeprav Slovenija uspešno zmanjšuje javnofinančni primanjkljaj, sklad še vedno omenja fiskalno vzdržnost, očita prepočasno, premalo odločno privatizacijo ključnih državnih bank in podjetij ter vsiljuje strukturne reforme. Vse to počne, čeprav v svojih analizah ugotavlja, da strukturne reforme niso dovolj učinkovito orodje za spodbuditev v krizi usahlega povpraševanja.