Eisenstein v Mehiki

za

Coming out.

Sergej Eisenstein, ki ga igra Elmer Bäck, je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja posnel serijo filmov (Stavka, Oklepnica Potemkin, Oktober, Staro in novo), ki so pokazali, kaj zmore film. Potem pa je – po kratkem postanku v Hollywoodu, kjer je navdušil tako Chaplina kot Disneyja – odšel v Mehiko, kjer je – z denarjem ameriškega pisatelja Uptona Sinclairja – dve leti snemal epos o mehiški revoluciji (Naj živi Mehika!), ki ga ni nikoli dokončal.

Ni čudno: preveč je bil zaseden s seksom, izgubljanjem nedolžnosti in coming outom, namiguje film Eisenstein v Mehiki, v katerem ga zelo kmalu flagrantno in frontalno razdeviči Palomino Cañedo (Luis Alberti), lokalni učitelj, ki postane tudi njegov vodnik po deliriju mehiške zgodovine, kulture, flore in favne. Med Eisensteina in film pride seks. Lahko bi rekli, da med Eisensteina in film pride Mehika, toda Mehika – razsijana, soparna, barvita, senzualna, dekadentna, utopična – itak kliče seks. Po oktobrski revoluciji in filmski revoluciji, ki jo dobro – in kot vedno zelo didaktično – kanalizira tudi Greenaway (kamera kroži, ekran se cepi, slika vibrira ipd.), je prišla na vrsto še seksualna revolucija, ali bolje rečeno, Eisenstein, ki je boksal za svobodo filmskega izraza, je bil tako zatopljen v defloracijo Rusije in filma, da je pozabil na lastno defloracijo, toda ko je izgubil nedolžnost, je izgubil tudi filmski touch. “Frustracije hranijo imaginacijo,” dopoveduje svojemu nemirnemu tiču, ko pride v Mehiko. Revolucija terja “čistost”, meniško zvestobo. Film tudi.

(Kinodvor)