Mož, ki je poznal neskončnost

zadržan

Čudoviti um.

Mož, ki je poznal neskončnost je še ena filmska biografija, še ena biografija velike osebnosti, še ena biografija genija, toda ko jo gledate, si rečete to, kar ste si lahko rekli tudi ob ostalih filmskih biografijah: kako negenialno izgledajo filmi o genijih! Vljudne so, dobronamerne in varne, zglancane, a lenobne in nekompleksne, brez roba in brez kake posebne imaginacije, ničesar si ne upajo, ničesar ne tvegajo, nobenega filmskega klišeja ne zamudijo, nobenega tabuja ne podrejo ali pa vsaj izzovejo.

Če bi geniji izgledali tako kot filmi, ki jih biografirajo, ne bi nikoli nikoli postali geniji, še najmanj Srinivasa Ramanujan (Dev Patel), indijski matematični genij, ki ga je briljantnost iz indijskih slumov odpeljala na Cambridge (1914), kjer je kljub stalnemu šikaniranju, diskriminacijam, represijam in snobizmu – magari intuitivno – revolucioniral številke, enačbe, teoreme in matematiko, a umrl zelo mlad, pri dvaintridesetih. Še en tujec v sovražnem svetu. Film nas skuša presenetiti z “razkritjem” institucionalnega rasizma, ki je intoniral nekdanji britanski imperij (kar ni seveda nič novega, še manj presenetljivega, toda ko to gledate, imate občutek, da ga šikanirajo in diskriminirajo zato, ker je vegi), pozabi pa nas presenetiti s tem, kar filme dela filme. Presenetiti nas ne skuša s tem, kar filme dela genialne, temveč s tem, kar filme dela Eksotične hotele Marigold. Hej, Ramanujan je videl neskončnost! Če bi živel še nekaj let, bi verjetno matematično dokazal obstoj Boga. V enačbah je itak videl “božje misli”. Mož, ki je poznal neskončnost, derivat Igre imitacije in Teorije vsega (oh, in Revnega milijonarja, če hočete), je le neinovativni film o inovativnem človeku, neoriginalni film o originalu.