Dubravka Ugrešić

Pisateljica Dubravka Ugrešić se je rodila v Zagrebu in tam je 20 let, do leta 1992, predavala na Filozofski fakulteti. Tega leta je za nemški časnik Die Zeit napisala ironično besedilo o spominkih Čisti hrvaški zrak? Laže se diha in zaradi njega postala tarča hrvaške nacionalistične desnice. Potem ko je bil v Globusu objavljen članek Čarovnice iz Ria, katerega avtor je njo in še nekaj hrvaških pisateljic in novinark razglasili za »dobičkarice komunizma«, ki »posiljujejo Hrvaško«, in jih oblatili še z več drugimi podobnimi izrazi, pa se je izselila iz domovine in od takrat živi v Amsterdamu. Njene knjige in eseji – Ministrstvo bolečine, Brezpogojna vdaja, Kultura laži, Napad na minibar in drugi – so prevedeni v vse evropske jezike, poleg tega je dobitnica številnih mednarodnih nagrad. V esejih se najpogosteje ukvarja z vprašanji pregnanstva, identitete, s kulturo družbene laži ... V njih je vedno izrazito kritična do vsakršnega nacionalizma in pojavov fašizma v Evropi. Je dobitnica letošnje vilenice, ene najpomembnejših slovenskih književnih nagrad.

Kako začeti intervju s pisateljico, žensko, izseljenko, ki že 23 let živi zunaj Hrvaške? Nemara kar s čim vsakdanjim in precej vljudnostnim: kako živite v Amsterdamu? Od česa? Lahko nekdo, ki je tako »izključujoč« in »neprilagodljiv« kot vi, živi od književnosti? Prav s takimi oznakami se na Hrvaškem že več kot dve desetletji upravičuje preganjanje »izdajalcev«, kritikov vladajočega nacionalizma.

Prvi ste me vprašali kaj takega. Tega me ne sprašujejo niti najbližji prijatelji. Vprašanje je tako nepričakovano, da sem kar nekoliko ganjena. Že leta sem svobodnjakinja. Nekaj časa sem živela od štipendij, nekaj časa sem občasno predavala, semester ali dva na različnih fakultetah, v glavnem ameriških. Občasno sem pisala za časopise, včasih sem bila celo redna kolumnistka. Če svobodnjak redno piše kolumno, to vemo, pa se začne vdajati utvari, da je tudi sam pišoče bitje, vredno spoštovanja. A že kakih deset let je vse teže preživeti, če si svobodnjak. Časopisi, ki pravzaprav povsod omogočajo preživetje piscem – prej je bil to radio! –, vse bolj zožujejo svoj prostor, vse manj je kolumn, s tem pa tudi vse manj prostora za »tujce«. Ne glede na velike besede in obljube, kot so mobilnost, fleksibilnost, globalnost, je videti, kot da načelno navdušenje, povezano s t. i. internacionalizacijo, počasi plahni. Toda v Evropi obstaja institucija »kulturnega menedžmenta«. Zaradi ideje in prakse kulturnega menedžmenta je v kulturi vse več menedžerjev in vse manj kulture. Živimo v času, ko je embalaža pomembnejša od vsebine, ko so oglaševalci in prodajalci izdelkov pomembnejši od izdelkov, ko so menedžerji kulture pomembnejši od vsebine, s katero se ukvarjajo. A vse to je samo del neke druge, pomembne in izčrpavajoče teme, s katero se ubada le malokdo, ker je pač izčrpavajoča. Ko pa bo nekega dne književnost izgubila vso moč, za katero smo zdaj še prepričani, da jo ima, bodo pesmi pisali zgolj norci in ženske.