Kardinalova pridiga

Tudi letos so v spomin na »pogumne može in žene, ki so se uprli komunističnemu nasilju,« v Šentjoštu nad Horjulom, kjer so leta 1942 organizirali prvo vaško stražo, pripravili posebno slovesnost in mašo, ki jo je tokrat »daroval« kardinal Franc Rode. Šlo je za komemorativni dogodek verske narave, že v izhodišču zaznamovan s protipartizanstvom, enostranskim pogledom na drugo svetovno vojno in dogajanje v njej. A četudi besede kardinala Rodeta, ki jih je izrekel med pridigo, razumemo v tem kontekstu, je njegova pridiga tolikšno poenostavljanje, da potrebuje nekaj hladne pozornosti. Ne zaradi vernikov, ki so bili zbrani pri Kapeli mučencev, ne zaradi domačinov, svojcev pobitih, pač pa, ker kardinalov pogled ni osamljen. Njegova logika manihejske delitve med dobrim in zlom je politični program.

Kaj je torej rekel kardinal? Po njegovem sta temelj evangelija ljubezen in sočutje. V nasprotovanju ljubezni so se oblikovali trije totalitarizmi, komunizem, nacizem, fašizem, ki temeljijo na sovraštvu, mržnji, zaničevanju, nasilju do človeka druge rase, druge narodnosti, drugega sloja. »Pustimo danes ob strani fašizem in nacizem, ki sta bila veliko zlo za slovenski narod, a pri nas nista imela idejnih pristašev ne na levi ne na desni strani, in razmišljajmo o komunizmu, ki je tako tragično zaznamoval polpreteklo slovensko zgodovino,« je, ne da bi trenil, priredil zgodovino kardinal. Nacizem je imel v Sloveniji privržence že pred vojno, med njo pa so ideje tretjega rajha in prenovljenega človeka zagovarjali politični voditelji domobranstva.

Rode je nadaljeval, da so komunisti sovraštvo v leninistični maniri spodbujali z namenom darvinistične izgradnje novega človeka. Namen komunistov je bil torej najprej razbiti svet krivičnosti in ga potem vzpostaviti v podobi diktature lastnih, brezbožnih, po kardinalovem mnenju zaradi tega absolutno nemoralnih političnih elit. Kdor torej ne priznava boga, nima nobenih moralnih zadržkov. »Nasprotniki komunizma niso hoteli čakati kot žrtvena jagnjeta križem rok na prihod komunizma, na lastno smrt in smrt svojih družin, na propad svojih idealov in stoletnega krščanskega izročila in so se morali upreti. Ni jim preostalo drugega kot odločitev za protinasilje, za oborožen upor proti revoluciji.« Bili naj bi brez izbire. »Resničnega narodnega izdajalca torej ni iskati med kontrarevolucionarji, ampak med tistimi, ki so v nebrzdani sli po oblasti prisilili domoljubne in demokratične sile, da so sprejele orožje od okupatorja.« In rešitev? Po kardinalovem mnenju je bila preprosta. »Verjetno bi bilo manj gorja, ko bi med okupacijo zavzeli podobno stališče kot nekateri drugi evropski narodi: Danci, Nizozemci, Belgijci, ki so se odločili za pasiven odpor, vedoč, da se usoda vojne ne odloča pri njih, temveč med vojskujočimi se velesilami. S tem so se izognili veliki materialni škodi in so obvarovali mnogo življenj.«

Zgodovina pač ni tako preprosta. Hitlerjevi genocidni načrti so vključevali iztrebljenje Slovencev, nekaj bi jih ponemčili, nekaj izselili, preostale pobili. Hitlerjev klic, naredite mi to deželo spet nemško, je bil zlovešča napoved tega, kar se je dogajalo kasneje. Podoben poenostavljen pogled ima Rode na revolucijo. Ta ni nastala kar sama od sebe, bila je socialna, šele kasneje politična. V letih pred začetkom druge svetovne vojne so delavci in kmetje v Sloveniji živeli v revščini, veliki stiski, izrinjeni na družbeni rob, na drugi stani pa so bili lastniki kapitala, ki so delavce in kmete zatirali. Pri tem jim je v vsem svojem bogastvu pomagala tudi cerkev. Krščanski socialisti, iz katerih je kasneje izšel Kocbekov krog, so se tega oholega in parazitskega odnosa cerkve in tedanjih družbenih elit zavedali.

Da tako razgledan in izobražen človek, kot je kardinal Rode, teh zgodovinskih vlog, konteksta pojava komunističnega gibanja in izbruha druge svetovne vojne ne pozna? Seveda jih, a jih v imenu prirejanja zgodovine ne omenja. Tako kot v pridigi tudi ni omenil moralnega vprašaja kolaboracije in gesla, »da naj v imenu Kristusovih ran umre partizan«. Za bratomorno vojno naj bi bila pač kriva samo ena stran.

Je pa Šentjošt nad Horjulom res lepa vas. Nevihte, Rode – pridejo pa grejo.