Goran Kompoš

15. 7. 2016  |  Mladina 28  |  Kultura

Rejvanje pod kitajskim Eifflom

Zakaj je Romain Gavras eden najboljših aktualnih režiserjev videospotov in zakaj ni presenečenje, da je spot zdaj naredil tudi za Jamieja xx?

Prizor iz videospota za komad Gosh: tek množice  po skoraj zapuščenem kitajskem »Parizu«

Prizor iz videospota za komad Gosh: tek množice po skoraj zapuščenem kitajskem »Parizu«

O tem, da je šlo za zahteven, velikopotezen podvig, ni nobenega dvoma. Zato da bi posnel petminutni videospot za skladbo Gosh Jamieja xx, je Romain Gavras odpotoval na skrajni vzhod Kitajske in tam angažiral štiristo igralcev (in upravljalca brezpilotnega letala). Za prizorišče si je izbral mesto Tianducheng, na novo zgrajeno, pomanjšano različico Pariza, v katerem naj bi zaživelo deset tisoč ljudi. Ker pa so bili načrti kitajskih oblastnikov očitno diametralno nasprotni z ekonomskim statusom prebivalcev, je Tianducheng postal še eno mesto duhov. Velike stanovanjske stavbe, avenije in rjasta kopija Eifflovega stolpa zdaj samevajo, prerašča jih rastlinje, vse to pa je bila tako rekoč idealna kulisa za Gavrasovo upodobitev distopične prihodnosti. Brez posebnih efektov in računalniške grafike, le z dobrim koreografom.

Da videospot praktično vsi glasbeni mediji že dva tedna razglašajo za mojstrovino, ni presenečenje, ne nazadnje sta oba njegova osrednja avtorja izjemno cenjena ustvarjalca. Jamie xx, sicer tudi član priljubljene britanske indie rock/elektronske zasedbe The xx, je za svoj lanski solistični prvenec prejel celo nominaciji za Mercuryjevo nagrado in grammyja za najboljši plesno-elektronski album. Zdi se, da kar upravičeno. Z glasbo, ki se na eni strani spoštljivo in poznavalsko napaja v zapuščini britanskega rejva in se na drugi močno spogleduje s trendovsko elektronsko glasbo, R ’n’ B-jem in popom, je prepričal poznavalce in širše občinstvo. Z bogato atmosferiko, minimalizmom in intimnostjo se je na neki način prilagodil sodobnemu rejverju, ki se raje kot na klubskem plesišču poti ob klikanju po YouTubu. Nič drugače ni s skladbo Gosh, za katero si je zvočne vzorce izposodil v sredini devetdesetih, ko sta rave in jungle prek BBC-ja pokukala iz podtalja.

Da se je grško-francoski režiser Romain Gavras nedavno odločil prav za videoupodobitev te skladbe, se zaradi njene cinematične senzibilnosti in še bolj same xx-ove ideje, zdi tako rekoč logično. Pa čeprav je videospot, navdihnjen z Nasinim raziskovanjem Marsa, zanjo že lani posnel Erik Wernquist. No, Gavras je z novim spotom, njegovimi motivi in estetiko, zdaj zares lepo ujel xx-ovo glasbeno vizijo. O tem, ali se v njem skriva kakšen vsebinski komentar, pa bo najbrž treba počakati na mnenje Slavoja Žižka ali kakšnega podobnega razlagalca pop-kulture. Jasno je le to, da tokrat ni bil tako ekspliciten kot v spotih, ki jih je posnel za britansko alter zvezdnico šrilanških korenin M.I.A.. Tistega za njeno skladbo Born Free, s katero se je med drugim lotil vprašanja genocida, so mu zaradi nazornih prizorov celo prepovedali objaviti na YouTubu. Nič manj kontroverzen ni bil spot za skladbo Bad Girls, s katerim je razburil Savdsko Arabijo. Čeprav je posnel tudi odmeven spot za Kanyeja Westa in Jay-Z-ja, pa tudi denimo dokumentarec o svojih rojakih, electro-house dvojcu Justice, sta mu sloves enega najboljših aktualnih režiserjev videospotov prinesli prav sodelovanji z M.I.A.

Ja, Gavras je postal legitimni naslednik velike trojice režiserjev glasbenih videov Spike Jonze/Chris Cunningham/Michel Gondry.

Ja, Gavras je s svojim prefinjenim občutkom za iskanje nečesa lepega, estetskega, v tistih temačnih, vulgarnih in strašljivih prizorih postal legitimni naslednik velike trojice režiserjev glasbenih videov Spike Jonze/Chris Cunningham/Michel Gondry. Ta je v zlatem obdobju videospotov (in MTV-ja), sredi devetdesetih, v to obrt vpeljala povsem nove standarde. Naj si bo s svojimi napol gverilskimi (snemalnimi) metodami ali pa z izrazito domišljenimi prizori in tematikami, ki so mnoge njihove spote spremenili v miniaturne filmske mojstrovine. Še več, vsi trije – in zdaj še Gavras – so z obrobja, brez kompromitiranj svojih vizij, krojili video smernice in se prebili celo v mainstream.

Bi bil Gavrasov spot za skladbo Gosh danes enak, če Cunningham pred dvajsetimi leti ne bi posnel spota za komad Come to Daddy najbolj cenjenega elektronskega producenta Aphexa Twina? Spota se zdita skoraj preveč podobna, da bi šlo zgolj za naključje. Resda je dogajanje iz londonskega blokovskega predmestja zdaj postavljeno v kitajsko mesto duhov in se je Cunninghamov glavni junak, monstrum, preobrazil v albinastega liderja. Toda strašljivo okolje in nevidna meja med nočno moro in stvarnostjo sta v obeh spotih prikazana zelo podobno. Pa to ne pomeni, da je Gavras preprosto prekopiral idejo, ki je Cunninghamu prinesla mesto na številnih lestvicah najboljših spotov. Prej se zdi, da gre za njegovo interpretacijo pionirskega, drznega dela režiserjev, ki so s svojimi spoti sprožili revolucijo. Kar pa je spet povsem sinhronizirano z glasbeno vizijo Jamieja xx-ja. Vsak na svoj način se poklonita avtorjem, ki so zaznamovali njuno ustvarjanje, hkrati pa tako video kot glasba zadihata v novi, sodobni preobleki, v kateri ne manjka njunih prepoznavnih avtorskih izrazov.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.