Zločin nad begunci

Večino beguncev in prosilcev za azil, ki skušajo na čolnih doseči Avstralijo, da bi v njej našli pribežališče, avstralske oblasti zaprejo na otokih Manus in Nauru v Papui Novi Gvineji, avstralski severni sosedi. 843 jih je na Manusu in 466, med njimi je 50 otrok, na Nauruu. Njihova usoda, večina jih je tam nastanjenih že več kot tri leta, je negotova, saj domov ne morejo, ker prihajajo s kriznih žarišč, avstralske oblasti pa so jim takoj ob prihodu dale vedeti, da »ne bodo v nobenem primeru našli zatočišča v Avstraliji«.

Razmere v teh centrih so grozljive. Redno prihaja do samopoškodb in poskusov samomora. Paul Stevenson, strokovnjak za posttravmatska stanja, je v svojem poročilu popisal primere samopoškodovanja ob njegovem obisku otokov: šest fantov je z britvico skušalo storiti samomor, ženska se je hotela ubiti z udarjanjem z glavo ob tla, druga si je z britvico vrezala ime svojega moža na prsi, ker je le tako »sprostila svoja čustva v srcu in se počutila bolje«. Guardian je objavil tudi pretresljive podobe, ki so jih naslikali otroci, da bi opozorili na svojo stisko. Mediji poročajo o 29 posilstvih, povzročitelji pa ostajajo nekaznovani.

Za razmere na obeh otokih je odgovorna družba, ki so ji avstralske oblasti dodelile nalogo upravljati azilna centra. Gre za špansko korporacijo Ferrovial, ki je v lasti ene najbogatejših družin na svetu. Minuli teden je več človekoljubnih organizacij opozorilo, da bodo morali posamezniki Ferroviala odgovarjati za zločine proti človečnosti, ki so jih storili njeni zaposleni

nad begunci in prosilci za azil. Po poročanju Guardiana so svoje poročilo pripravili tudi odvetniki No Bussiness in Abuse (NBIA), organizacije, ki se bori za človekove pravice. V njem so pozvali Ferrovial k takojšnji zaustavitvi vseh njihovih operacij na obeh otokih in pozvali finančnike in delničarje k prenehanju sodelovanja s to špansko korporacijo. Odziv Ferroviala: »Spoštljivo, toda odločno zavračamo vse obtožbe, navedene v poročilu.« Avstralske oblasti kljub temu agonije na obeh otokih ne nameravajo končati. »Ustavite čolne« je bil glavni slogan v kampanji vodje liberalcev Tonyja Abbota v letu 2013. Malcolm Turnball, ki je septembra zamenjal Abbotta na premierskem stolčku, politike do beguncev ni spremenil, saj je kritikom – zlasti Združenim narodom, ki opozarjajo na »škodljivo avstralsko politiko do priseljencev« – sporočil, da »si ne smemo zatiskati oči, temveč moramo jasno povedati, kaj je naš nacionalni interes«. Pomisleke ima le opozicijska avstralska laburistična stranka, ki nasprotuje sedanjemu režimu »trajnega pridržanja« in se zavzema za nastanitev beguncev in prosilcev za azil, ki jih Avstralija noče sprejeti, v eni izmed »tretjih držav«, pri čemer držav, ki bi jih bile pripravljene sprejeti, ni navedla.

Dokler se to vprašanje ne reši, bodo begunci in prosilci za azil še naprej žrtve izživljanja paznikov in direktorjev španskega Ferroviala. Zgovorne so besede omenjenega psihologa Paula Stevensona, ki je zadnjih štirideset let pomagal ljudem, prizadetim zaradi naravnih katastrof, terorističnih napadov, posledic vojn, množičnih pobojev, cunamijev in požarov: »V vsej svoji 43-letni karieri nisem videl hujših zločinov, kot sem jih videl v centrih za azil na otokih Manus in Nauru.«