Sintovska melanholija

Eno od osrednjih zbirališč ljubiteljev sodobne (trendovske) glasbe bo v avgustovski Ljubljani nedvomno klub Pritličje. Oziroma, bolj točno, stopnišče Mestne hiše, kamor se je ekipa Pritličja namenila postaviti serijo četrtkovih živih nastopov Selekcija, v sklopu katerih smo in še bomo lahko slišali tudi štiri zanimive domače ustvarjalce. Pritličje se svojega poslanstva predstavljanja sodobne slovenske glasbe drži zelo zares, zato tam pogosto lahko zasledimo tudi ustvarjalce, ki se šele uveljavljajo, ali pa drugod vsaj za zdaj dobivajo manj priložnosti.

Ena takih je Nina Šardi alias JUNEsHELEN, ki smo jo v živo že imeli priložnost slišati na različnih lokacijah, med drugim v CUK Kino Šiška, konec lanskega leta pa tudi v Pritličju, kjer je premierno predstavila prvi del svojega zadnjega albuma Chapters. Tja se je v prepoznavni podobi, s prenosnikom in mikrofonom, pred izidom drugega dela albuma vrnila tudi prejšnji četrtek.

Njene glasbe ni lahko žanrsko označiti. Zaradi aranžmajev, opojnega vokala in melanholičnosti mnogi podobnosti slišijo v trip hopu, se pa zdi, da je s svojim sintovskim minimalizmom verjetno bližje kakšnemu Jamesu Blaku. Povedano drugače, če se pred dobrimi petimi leti ne bi zgodil pojav postbasovskih muzik, ki je naplavil kopico izvrstnih, nekakšnih sodobnih (elektronskih) kantavtorjev, bi najbrž bila nekoliko drugačna tudi podoba glasbe JUNEsHELEN. Prekmurska ustvarjalka pesmi, glasbenica, pevka in producentka v enem delu nedvomno sledi sorodnim sodobnim (pop) strujam, toda očitno je, da jo zanimajo tudi sodobna klasika, minimalizem, filmska estetika in še kaj. Ko v to formulo dodamo še ne nujno vedno oprijemljivo prekmursko senzibilnost, je rezultat sodobna, močno avtorsko zaznamovana glasba, ki (predvsem) po zaslugi mlajše generacije ustvarjalcev naposled priložnost dobiva tudi pri nas.

V živo Šardi bolj ali manj zvesto sledi izvirnikom, vsaj takrat, ko glasbene podlage, tako kot tokrat, predvaja iz svojega prenosnika. Brez kompliciranja in odkrivanja pregrete vode v podobi (živih) koncertnih aranžmajev, zaradi katerih podobna glasba na odrih pogosto rada postane preveč pompozna in dramatična. Zdi se, da intimnost njene poezije in čutnost najbolj očarata prav v izvirnih aranžmajih, ki nagovarjajo tako poznavalce sodobnega (ob)elektronskega kantavtorstva, s svojo pop senzibilnostjo pa tudi tiste bolj rekreativne poslušalce. Precej naključnih mimoidočih se je pod odrom na Mestnem trgu ustavilo tudi v četrtek in mnogi so kljub slabemu vremenu vztrajali do konca. Če ste med tistimi, ki jih zanima sodobna slovenska (in tuja) glasbena kreativnost, potem se prostor pred Pritličjem v teh dneh mora znajti na vaših urnikih.