»Josip Broz Tito je bil človek starega boljševističnega sveta.«

Dr. Latinka Perović (1933) je bila na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja med najvplivnejšimi ljudmi v Srbiji in nekdanji Jugoslaviji. Takrat je na položaju sekretarke Zveze komunistov Srbije skupaj s predsednikom CK ZK Srbije Markom Nikezićem in v sodelovanju s pripadniki liberalne struje v jugoslovanski partiji zagovarjala koncept ureditve Jugoslavije, ki bi temeljila na dialogu med vodstvi republik, kar bi, morda, če bi se projekt udejanjil, onemogočilo (etnična) nasprotja med republikami, ki so se v devetdesetih letih prejšnjega stoletja stopnjevala do izbruha vojne. Jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito ni imel posluha za takšne zamisli in leta 1972 je tudi njo, skupaj z liberalci v drugih republikah, odstavil s političnega položaja. Latinka Perović se je nato posvetila zgodovinski znanosti in postala vodilna strokovnjakinja za srbsko zgodovino od 19. stoletja do danes. S posebno pozornostjo je razčlenjevala razvoj srbske politične misli in prakse, poglobila se je v čas ukoreninjenja srbskega nacionalizma, ki je v vseh obdobjih preglasil šibak liberalni tok, saj je tudi v najnovejšem času skupina »druge« Srbije, ki so jo sestavljali evropsko misleči liberalni intelektualci, med katere sodi, s svojimi premisleki ostala preslišana.

Lani je izšla vaša knjiga Dominantna i neželjena elita – beleške o intelektualnoj in političkoj eliti u Srbiji (XX–XXI vek). V njej drugega nasproti drugemu postavite Dobrico Ćosića, »človeka sinteze« prevladujoče elite, ki je zagovarjala prvenstvo nacionalnega v biti srbskega naroda, in celo vrsto srbskih intelektualcev, nezaželenih osebnosti, ki so bile glas drugačne, liberalnejše Srbije. Knjiga je v vaši domovini uspešnica. Čemu pripisujete zanimanje za »drugo Srbijo«, kot ji pravijo nekateri?

Knjiga je bila v srbski javnosti, pa tudi v nekdanjih jugoslovanskih republikah, zdajšnjih samostojnih državah, deležna velikega zanimanja. Brali so jo kot informacijo o Srbiji in njeni družbi, o njeni politični in intelektualni eliti in kot premislek o skupni zgodovini v nekem obdobju. Nekateri so jo, denimo sarajevski urednik in novinar Ivan Lovrenović, brali kot pričevanje o koncu skupnega življenja, ki ga na eni strani zamejujeta začetek narodnoosvobodilnega boja leta 1941 in njegov konec leta 1945 in je trajalo do leta 1991. Kar zadeva zanimanje za »drugo Srbijo«, moram najprej povedati, kaj ta sintagma pomeni in koga zajema. V Srbiji je bil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil objavljen Memorandum Srbske akademije znanosti in umetnosti, ko se je pokazal razkol v Zvezi komunistov Srbije in ko se je začela Miloševićeva »protibirokratska revolucija« proti tedanjim političnim strukturam in avtonomaškim vodstvom v obeh pokrajinah, dosežen konsenz o reševanju srbskega narodnega vprašanja. Ta konsenz in zamisel o dokončni rešitvi srbskega narodnega vprašanja, kot pravite sami, imata zgodovinske korenine in najkrajše ju opredelimo s postavitvijo narodnega vprašanja kot državnega v obliki prepričanja, da morajo vsi Srbi živeti v eni državi.