Kdo je nasilen?
Na koncu prispevka je novinar Jure Trampuš zapisal, da »danes ne poteka vojna med religijami, zgolj med interesi, ki se uresničujejo na nasilne načine«. Je sploh kakšna razlika?
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Na koncu prispevka je novinar Jure Trampuš zapisal, da »danes ne poteka vojna med religijami, zgolj med interesi, ki se uresničujejo na nasilne načine«. Je sploh kakšna razlika?
Tudi najvplivnejša religija pri nas na tako ali drugačno nasilje ni imuna, kar je na letošnjih marijinovnebovzetnih Brezjah potrdil ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore, ki ga na njegovi poti menda vodijo svetopisemske besede: »Veselite se v Gospodu« (Flp 4,4,) in ki pridiga in širi – usmiljenje …
To naj bi bilo eno temeljnih krščanskih vodil (sploh v letu usmiljenja 2015/16), zato sem ogorčena, da si vatikansko pooblaščeni vrhovni dušni pastir pri nas v imenu bratovščine v sutanah (kjer so tudi pedofili, pa nesojeni »očetje«, pa posiljevalci pa …) vzvišeno dovoli javno vzeti namen/posvečenost/usodo ženske in njenega telesa v imenu Cerkve v svoje roke. Metropolit sporoča, da je »spočetje znamenje Božjega usmiljenja« (tudi pri posilstvu?), da pa »vsem nam, vsemu našemu narodu to postavlja vprašanje: ali smo še narod, ki se veseli življenja? Ali smo narod, ki se veseli svojih otrok? Ali smo narod, ki svojim otrokom omogoča preživetje? Ali smo narod, ki tistim, ki so spočeti med nami, dovoli tudi, da se rodijo med nami? Ne vem.«
Seveda ne ve in ne more vedeti, hkrati pa mirno prezre vse (ne)verne, »padle«, posiljene, zlorabljene, pretepene, zavržene, spolno izkoriščane, od vsakršnegakoli boga in dobrotnih angelov pozabljene ženske, ki se v svoji stiski najbrž ne sprašujejo o nekakšnih višjih ciljih in se nimajo časa ukvarjati s tem, ali s(m)o narod, »ki tistim, ki so spočeti med nami, dovoli tudi, da se rodijo med nami« … »Splavarsko« dušebrižništvo, da je našemu narodu bolj pomemben kočevski medved kakor otroci, »ki v nemem kriku umirajo med nami, ker smo nehali biti usmiljeni, ker nočemo biti usmiljeni«, pa je ne le žaljivo, ampak srednjeveško grozljivo.
Neverjetno, kako je za Cerkev od nekdaj tako zanimivo žensko telo (ustvarjeno iz Adamovega rebra?), o katerem žal ve bore malo. Bolje bi bilo, če bi se tako javno izpostavila denimo proti alkoholizmu, revščini, osamljenosti, samomorom itd., in nehala namerno pozabljati, da deluje v sekularni državi.
Usmiljenje? Empatija pa je s karakternimi kolegicami šla na morje?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.