Rdeča knjižica

Danes postane viralno vse, kar je digitalno. Leta 1966, pred petdesetimi leti, pa je postala viralna knjiga. Pravzaprav knjižica, Rdeča knjižica, eksplozivna zbirka Maovih izrekov, maksim in aforizmov, uradno naslovljena: Citati predsednika Maa (Mao zhuxi yulu). Med letoma 1966 in 1971 so natisnili več kot milijardo in pol izvodov v več kot petdesetih jezikih. Tudi v esperantu. In tudi v velikosti škatlice za vžigalice. Koliko so jih dejansko natisnili, ne ve nihče, kajti do leta 1970 je samo na Kitajskem izšlo še okrog 440 neuradnih verzij te knjižice.

Res veliko dreves je moralo pasti, da bi Maova misel poletela in se prelevila v medcelinski projektil, reševalko problemov, sprožilko strašne energije, rušilko starega sveta, »duhovno atomsko bombo brezmejne moči«, kot so Rdečo knjižico imenovali Maovi jurišniki. Ko imaš Rdečo knjižico, ne potrebuješ več tankov – ali atomske bombe. »Podpirati moramo vse, čemur sovražnik nasprotuje, in nasprotovati vsemu, kar sovražnik podpira.« Ko Kitajec ni vedel, kaj bi rekel, mu je pomagal Maov izrek. Recimo: »Množice lahko učiš le tistega, česar si se sam naučil od njih.« Ali: »Vrba uspeva povsod, kjer jo posadiš.« Ali: »Znebite se vseh utvar, pripravite se za boj.« Ali: »Zanašamo se lahko le na proso in puške.« Ali pa: »Prepričani moramo biti, da ne bojujemo nobene bitke, ne da bi bili že vnaprej prepričani o zmagi.« Maovi citati so bili idealni za hitro rabo – vsaka topika je dobila citat, vsako vprašanje je dobilo odgovor. In če ni šlo drugače, so izreke – pogosto itak protislovne – kombinirali, tako da so dobili odgovore tudi na redkeje zastavljena vprašanja. Nisi potreboval slovarja, da si jih razumel. Med Kitajci so se vnemale prave retorične »vojne citatov«. Ta, ki je vojno izgubil, je tvegal življenje, kakor ga je tvegal tudi ta, ki je Rdečo knjižico poškodoval.

Maovi citati so bili idealni za hitro rabo – vsaka topika je dobila citat, vsako vprašanje je dobilo odgovor.

Kitajsko so prelepili in popisali z Maovimi izreki, ki so krasili plakate in radijske valove, so jih pa tudi uglasbili, pravi Andrew F. Jones – kratki, enominutni, udarni, strastni štikli so postali hit. Hej, Maove misli so bile itak kot pesem, ki te preplavi. Jebeš Beatlese – Maov pop! In ker je bila Kitajska prepredena s 140 milijoni zvočnikov, so ga slišali vsi. Izklopiti pa ga niso mogli. Maovi izreki so se selili s platforme na platformo. Iz knjižice na plakate, s plakatov v pesmarice, iz pesmaric na plošče, s plošč na radie – in tako dalje. Rdeča knjižica je bila interaktivni dogodek, pravijo avtorji knjige Maova Rdeča knjižica (Mao’s Little Red Book), ki jo je uredil Alexander C. Cook, profesor kitajske zgodovine na ameriški univerzi Berkeley.

Citati predsednika Maa so sicer izšli že dve leti prej, a so jih delili le vojakom – kot puške. Kratki citati, nadvse primerni za memoriranje in skupinsko recitiranje, so se pač lepo podali vojaškemu drilu. Marxovi, Engelsovi, Leninovi in Stalinovi spisi so bili predolgi. Potem so format te knjižice zmanjšali, tako da je šla v žep, obenem pa ji dodali rdeče plastične platnice, toda leta 1966, ko so jo končno začeli deliti civilistom, so z njo opremili tudi rdeče gardiste, mladino, ki jo je Mao pozval, naj reši revolucijo ter brutalno obračuna s profesorji, političnimi veljaki, partijskimi funkcionarji, vojaškim vodstvom in svojimi starši, z vsemi, ki so izdali revolucijo in zaspali, podlegli sirenam kapitalizma, se pomevžili, birokratizirali in skorumpirali, kajti revolucija mora biti stalna in neprekinjena. »Bombardirajte generalni štab,« je dahnil 72-letni Mao, ki je preplaval Dolgo reko (Jangce), a dodal: »Svet pripada vam!« In rdeči gardisti so opustošili elite, alias »nadstavbo«, s starimi običaji, staro kulturo in starimi idejami vred. Policija in vojska nista smeli posredovati. Temu čiščenju »od spodaj« – temu »kaosu«, ki je prestrašil svet, temu »velikemu neredu«, ki je šokiral komunistične partije, tej revoluciji proti nekdanjim revolucionarjem, ki so podlegli korupciji in ki jih je bilo treba pogledati »skozi teleskop in mikroskop Maove misli« – so rekli »kulturna revolucija«.

Kitajska ni nazadovala zato, so rekli, ker bi preveč zvesto sledila Maovi misli, temveč zato, ker ji je sledila premalo zvesto – in Maovi izreki, zbrani v Rdeči knjižici, so zdaj rdečim gardistom omogočili, da se totalno zlijejo z Maovo mislijo. Ali bolje rečeno: omogočili so jim, da so se lažje vživeli v vlogo revolucionarjev in da so lažje stopnjevali svoj teror, mučenje, poniževanje, interniranje, razlaščanje in pobijanje izdajalcev revolucije, alias »revizionistov«. In ja, da so teror lažje prelevili v performance, pravi Guobin Yang. Maovi epigrami – duh, ki je premikal materijo – so jim kazali pot, ko so prevzgajali svoje starše. »Misel na družino je dogmatizem,« je menda oznanila neka šestletnica.

Kitajska partija je leta 1981, pet let po Maovi smrti in uradnem koncu »kulturne revolucije«, sporočila, da je med »kulturno revolucijo« umrlo 34.800 ljudi. Drugi pravijo, da jih je umrlo 400.000. Spet tretji pravijo, da jih je umrlo tri milijone. Nekateri so se kanibalizirali. A kot je rekel Mao: »Kjer je boj, je žrtvovanje – in smrt je nekaj povsem običajnega.«

Strah in trepet

Kitajska državna založba je Rdečo knjižico v osmih mesecih – od oktobra 1966 do maja 1967 – prevedla v štirinajst jezikov ter potem 800.000 izvodov razposlala v 117 držav. Vse tuje prevajalce so pripeljali v Peking in jih zaprli v Hotel Prijateljstvo, kjer so potem kitajski eksperti skrbeli, da so bili prevodi točni – prevod v angleščino ali francoščino je moral zveneti tako, kot da je Mao pisal v angleščini ali francoščini. Rdečo knjižico so po svetu pretežno delili brezplačno, kot darila, za razpečevanje pa so skrbeli številni kitajski centri in agencije, celo mornarji.

Kitajska veleposlaništva so imela le še eno misijo: propagiranje »Maove misli«. In da bi »Maova misel« res letela, je skrbel Radio Peking, ki je oddajal programe, v katerih so Maove citate brali v številnih tujih jezikih, toda zelo počasi in razločno, tako da so si jih lahko ljudje, ki niso imeli Rdeče knjižice, sproti zapisovali. Neki malezijski gverilci so si recimo na tak način zapisali vse Maove citate, jih uredili, zvezali in dobili Rdečo knjižico. A se jim niti ne bi bilo treba tako truditi, saj bi zadoščalo, če bi jo ukradli kakemu otroku: Malezijci, pa tudi Singapurci, so namreč izvode Rdeče knjižice – in znamke z Maovim portretom – pogosto našli celo v sladkarijah, ki so jih uvažali iz Kitajske.

Toda v številnih državah so začele Rdečo knjižico izdajati tudi komercialne založbe – na Japonskem so jo na hitro, v pičlih petih mesecih, izdale štiri založbe. V Nemčiji so jo natisnile tri založbe, tako da je leta 1967 postala huronski bestseler – prodali so 100.000 izvodov. Čas je, da Nemcem in Evropejcem naženemo strah v kosti, so se muzali založniki, toda maoizem bi v Nemčiji ostal le modna muha, le lifestyle, le bedž, pravi Quinn Slobodian, če neki heidelberški študent ne bi v profesorja zalučal dveh Rdečih knjižic ( ja, profesorji so le papirnati tigri) in če pripadniki teroristične skupine Baader-Meinhof na sojenju ne bi mahali z Rdečo knjižico ( ja, sodišča so le papirnati tigri).

V Italiji, kjer jo je izdala založba Feltrinelli, je – pravi Dominique Kirchner Reill – postala nova biblija bradatih komunistov. Ti so italijanski komunistični partiji očitali, da je opustila idejo revolucije, mutirala v političnega birokrata ter se prodala rutinski, kompromisarski, skorumpirani parlamentarni politiki (z volitvami ne moreš spremeniti sveta, le s proletarsko revolucijo, so ponavljali) študentske mladine, ki je generaciji partizanov očitala, da že vse tja od druge svetovne vojne ni naredila ničesar (vrnite se k svojim koreninam!), in celo neofašistov (Lotta di Popolo), ki so v Mau videli genialnega nacionalista in verjeli, da bo maoizem Italijo osvobodil ameriške prevlade. Študenti in komunisti so od italijanske partije terjali »kitajski obrat«, ustanavljali maoistične partije, maoistične časopise, maoistične založbe, mimoidoče profetsko prepričevali, da je imperializem le papirnati tiger, pozivali k obračunu z refašizacijo Italije in represivno sprego politike, šolskega sistema in kapitalizma ter mahali z Rdečo knjižico, ki pa so jo najbolj dobesedno vzele Rdeče brigade, toda s terorjem, ki so ga sejale (bombni atentati, ugrabitve politikov, bančni ropi ipd.) in ki ga ni mogla preglasiti niti rasistična, antikitajska popevka Prihajajo Kitajci (via Bruno Lauzi), so le implementirale Maov izrek, da »politična moč raste iz puškine cevi«.

Maoizem je bil prevedljiv v vse jezike, vse situacije in vse dežele, Maovi izreki pa so se še posebej dobro podali jeziku osvobodilnih gibanj v tretjem svetu.

V Ameriki so Rdečo knjižico posvojili Črni panterji, ki so jo prodajali, da bi lahko z iztržkom nabavili orožje za boj proti policijski brutalnosti. Maoistične stranke, lige in unije (Rdeča garda, Revolucionarna komunistična partija, Tretja roka ipd.), ki so nastopale proti vietnamski vojni, rasizmu, imperializmu, obveznemu služenju vojaškega roka, deložacijam in seksizmu, navijale za socializem (»En razredno ozaveščen delavec je vreden več kot 100 študentov«), organizirale programe socialnega preživetja (klinike, vrtci), Maa pa slavile kot »našega voditelja«, so rasle kot gobe po dežju, tako da je bila Črna knjižica – zbirka citatov črnskih voditeljev – le še vprašanje časa.

V Franciji, kjer je bila komunistična partija tako diskreditirana kot v Italiji (slepa za kolonializem, razredni boj, trpljenje tretjega sveta ipd., ujeta v rutinsko parlamentarno kupčevanje), je Brigitte Bardot paradirala v maoističnem kostumu, revija Lui je slavila seksapil maoistk, butik O’Kennedy je prodajal suknjiče z Maovim ovratnikom, štikel Mao et moa, ki ga je pel Nino Ferrer, je postal hit, Jean-Luc Godard je posnel Kitajko, film o spodletelem terorju pariške maoistične celice, v katerem je štikel Mao-Mao (via Claude Channes) slavil transformativno moč Rdeče knjižice, Daniel Cohn-Bendit, eden izmed voditeljev študentskega gibanja, pa ga je celo prepričeval, pravi Julian Bourg, naj posname vestern, v katerem bi Maove citate izgovarjal konj. Maoizem, ki je v Franciji pognal številne krožke, stranke in združenja ter prevzel ugledne francoske filozofe, od Louisa Althusserja do Jean-Paula Sartra, ni podžgal terorja v slogu Rdečih brigad in skupine Baader-Meinhof, toda s svojim čaščenjem kulta mladosti in prenove, ustvarjalnosti množic, iniciativnosti od spodaj, ideološkega boja ter preseganja prepada med intelektualci in delavci je prispeval k temu, da je leto 1968 Francozom in Evropejcem nagnalo strah v kosti.

Imperializem je le papirnati leopard

Maoizem je bil prevedljiv v vse jezike, vse situacije in vse dežele, Maovi izreki pa so se še posebej dobro podali jeziku osvobodilnih gibanj v tretjem svetu, pravi Cook. V Indiji je Rdečo knjižico posvojil Čaru Madžumdar, karizmatični vodja naksalitskega marksistično-leninistično-maoističnega gibanja v Dardžilingu (Zahodna Bengalija), tako so jo njegovi borci morali imeti stalno pri sebi, se je učiti na pamet ter jo na glas brati nepismenim kmetom, da bi jim maoistična revolucija čim bolj zlezla v srca. Ker je kitajsko pot razglašal za indijsko pot in ker je rešitev Indije videl izključno v kitajskem modelu (Sovjetski zvezi je itak očital, da je po Stalinovi smrti skrenila ter se prelevila v »buržoazno diktaturo« in desno roko ameriškega imperializma), od svojih borcev in kmetov ni pričakoval le, da se bodo v Rdečo knjižico zatopili, temveč da se bodo vanjo pogreznili, tako da bodo lahko na vsako kritiko in na vsak očitek avtomatično odgovorili s priročnim Maovim izrekom. Ko so njegovi borci umirali, so v eni roki držali puško, v drugi pa Rdečo knjižico, pravi Šrimati Čakrabarti. Madžumdar je Rdečo knjižico in Maov kult tako brezmejno slavil, da je šel na živce celo samim Kitajcem, zato mu je premier Ču Enlaj prek ovinka sporočil, naj se vendarle malce zadržuje in Maa ne razglaša za »svojega« voditelja. Čuja so uslišale šele indijske oblasti, ki so Rdečo knjižico sredi sedemdesetih let prepovedale.

V Peruju je Rdečo knjižico posvojil Abimael Guzman Revnoso, alias »tovariš Gonzalo«, alias »Rdeče sonce«, karizmatični voditelj gverilskega gibanja Sijoča pot (Sendero Luminoso), ki je bil prepričan, da je Peru druga Kitajska in da je perujska zaostalost »sijoča pot« do revolucije, in ki je od svojih borcev terjal absolutno ideološko čistost, češ da v državljanski vojni drugače ne moreš zmagati, kar je na čuden način delovalo – v osemdesetih letih je Peru s sejanjem terorja pripeljal na rob živčnega zloma (50.000 mrtvih, 600.000 razseljenih, milijon beguncev), toda tedaj je na plakatih že poziral s knjižico svojih misli, izrekov in modrosti.

Rdeča knjižica pa od besed k dejanjem ni prešla le v Aziji in Latinski Ameriki, temveč tudi v Afriki. V Tanzaniji so Rdečo knjižico prevedli v svahili, zaradi visoke stopnje nepismenosti in slabe transportne infrastrukture, ki je preprečevala fizično razpečevanje, pa so jo posredovali tudi prek radijskih valov, ki so Maove krilatice ponesli na podeželje, v utopično osrčje tanzanijskega »velikega skoka naprej«. Tanzaniji se je maoizem krasno podal, pravi Priya Lal. Prvič, Tanzanijci so – tako kot Kitajci – prisegali na antikolonializem, samozadostnost, disciplino, trdo delo, planiranje, proletarizacijo, industrializacijo, pokmetenje urbanega prebivalstva ter boj proti parazitom in birokratizaciji (leta 1968 so celo izvedli svojo verzijo »kulturne revolucije«, operacijo »Mladost«, ki je odpravila vse »imperialistične« načine obnašanja, ličenja in oblačenja, z minicami in oprijetimi hlačami vred), in drugič, v svoji zaostalosti in nerazvitosti so – tako kot Kitajci – videli idealne možnosti za neposredni prehod v socializem.

Kitajci so od Rdeče knjižice največ pričakovali prav v deželah tretjega sveta, kjer naj bi naelektrila osvobodilna gibanja, ki so se bodla s kolonialnimi režimi, in jih prepričala, da je imperializem le papirnati tiger. Včasih je bilo potrebne malce improvizacije. V svahiliju recimo ni izraza za tigra, zato so Tanzanijci Maovo frazo, da je »imperializem le papirnati tiger«, pač malce prilagodili – »imperializem je le papirnati leopard«. In ker je bila Tanzanija kot pojem afriškega socializma zgled ostalim afriškim deželam, je Rdeča knjižica teknila tudi Maliju, Gani, Zambiji in Gvineji, ki so eksperimentirali s socializmom, sprožila pa je tudi neizogibne imitacije, recimo Modro knjižico, zbirko izrekov zanzibarskega predsednika Karumeja, in Aksiome Kwameja Nkrumaha, zbirko izrekov prvega ganskega predsednika.

Antimaoistični maoisti

Rdeča knjižica je bila multipraktik, zato ne preseneča, da je delovala tudi kot hladno orožje. Ko sta se Kitajska in Sovjetska zveza razšli in ko je osebje sovjetskega veleposlaništva leta 1967 zapuščalo Kitajsko, so ga na letališču obmetavali in bombardirali z Rdečo knjižico – neki osemletnici je menda celo priletela v glavo. A že nekaj mesecev prej so, pravi Elizabeth McGuire, kitajski turisti, ki so obiskali Moskvo, povzročili škandal v Leninovem mavzoleju, saj so začeli na lepem mahati z Rdečo knjižico, s katero so mimoidoče – ob bučnem prepevanju štiklov, sestavljenih iz Maovih citatov – tolkli po glavah. To se je potem dogajalo tudi posadkam sovjetskih bark, ki so zašle v kitajske vode, in sovjetskim delegacijam, ki so prihajale na Kitajsko ali potovale s kitajskimi letali – mlatili so jih z Rdečo knjižico, psovali, špikali z Maovimi značkami in Maovimi izreki, stevardese pa so žgolele maoistične hite, recimo Vzhod je rdeč.

Kar pa je bilo logično: Kitajci so Sovjete obtoževali, da so po Stalinovi smrti opustili revolucijo, skrenili s socialistične poti in pokleknili pred kapitalizmom. V Zrcalu, ki ga je leta 1975 posnel Andrej Tarkovski, je prizor, v katerem Kitajci z Rdečimi knjižicami v rokah divje jurišajo proti sovjetski meji. In tega so se Sovjeti tedaj dejansko bali: da bodo prišli Kitajci in jih zgazili, da je torej nasilje Rdeče knjižice le napoved kitajske invazije in totalne vojne. Andrej Amalrik, sloviti disident, je leta 1970 – v eseju Ali bo Sovjetska zveza preživela do leta 1984?, zaradi katerega so ga zaprli – celo napovedal, da bo Rdeča knjižica Sovjetsko zvezo zlomila še pred Orwellovim letom 1984.

V Sovjetski zvezi so začeli krožiti tudi obsceni vici, recimo: »Ali lahko Kitajce uničiš tako, da jih postaviš v vrste in postreliš s strojnico? Ja, če se množijo počasneje, kot jih streljaš.« Ali pa: »Kako vemo, da je Zemlja okrogla? Ker se vse smeti, ki jih pošljemo na Zahod, potem vrnejo z Vzhoda.« Sovjetski partiji – in celo disidentom (Jevtušenko, Voznesenski), ki so pisali antimaoistične pesmi – se je zdelo noro, da bi ljudstvo k brutalnemu obračunu s partijskim vodstvom in državnim aparatom pozivala kar sama partija (in da bi šole in univerze zapirali zato, da bi se lahko šolarji in študentje znašali nad profesorji). Sovjetska verzija »kulturne revolucije« ne pride v poštev, so rekli, kar pa je bilo po svoje ironično: Sovjetska zveza namreč tedaj, po zrušitvi Hruščova in instalaciji Brežnjeva, ni bila v fazi destalinizacije, temveč prav v fazi restalinizacije ( ja, maoizacije!), tako da je odločno nasprotovanje stalinističnemu terorju kitajske »kulturne revolucije« ustvarilo vtis, da je novi sovjetski režim kul, obenem pa se je sovjetski režim, ki je izvajal restalinizacijo, ustrašil, da bo burno in panično nasprotovanje kitajski »kulturni revoluciji« Sovjetsko zvezo ponovno obrnilo v smer destalinizacije, odjuge in liberalizacije.

Da bi sovjetski mediji ljudstvo odvrnili od »kulturne revolucije«, so poročali o hudi revščini, v kateri živijo Kitajci, o skorumpiranem šolskem sistemu (kitajski šolarji lahko pri testih goljufajo, odgovore na vprašanja dobijo vnaprej ipd.), o bedni socialni državi (kitajski delavci nimajo plačanega dopusta), o kitajskih otrocih, ki ovajajo, disciplinirajo in terorizirajo svoje starše, o mučilnicah, v katerih kitajski šolarji trpinčijo in ponižujejo svoje profesorje, o Maovem kultu osebnosti, ki ga Kitajci »idiotsko« slavijo, o kitajskem sežiganju zahodnih klasik (brez upoštevanja »kapitalističnih dosežkov« ni poti v socializem, so ponavljali), kar naj bi dokazovalo, da je Kitajska – ne pa Sovjetska zveza – skrenila s socialistične poti. Ni kaj, res ironično: to, da je Kitajska ignorirala »kapitalistične dosežke«, je bil dokaz, da je skrenila s socialistične poti. Ker je Kitajska izgledala le kot groteskna karikatura Sovjetske zveze v dobi restalinizacije, ne preseneča, da so začeli po Sovjetski zvezi krožiti tudi vici, ki so ujeli smisel te ironije, recimo: »Kdo so Kitajci? Sovjeti, ki so porumeneli od ekscesnega marksizma.« Ali pa: »Kdaj bo konec kulta Mao Ze Donga? Ko ga bodo položili v Mao Zo Lej.« Nič, Rdeča knjižica, maoizem in »kulturna revolucija« sta bili dobrodošli v deželah, v katerih komunistična partija ni bila na oblasti, ne pa tudi v deželah, v katerih je bila komunistična partija že na oblasti. Logično: partija, ki je bila na oblasti, ni hotela z oblasti.

Da bi revolucionarno nasilje organizirala proti sami sebi, da bi pozvala k trpinčenju svojih funkcionarjev in revolucionarnemu bombardiranju svojega centralnega komiteja, da bi torej namerno uničila samo sebe – niti v sanjah! V Vzhodni Nemčiji, kjer so Maa razglašali za avanturista, šovinista in »malega buržuja«, so leta 1968 študentom prepovedali obiskovanje kitajskega veleposlaništva, ki je brezplačno – kot »lepo in dragoceno darilo bratskega kitajskega ljudstva« – delilo Rdeče knjižice.

Zato preseneča, da je albanska partija, ki jo je vodil Enver Hoxha, ozaljšan s stalinistično-maoističnim kultom osebnosti, leta 1967 na Kitajskem naročila 100.000 izvodov Rdeče knjižice. A po drugi strani: Albanija se je razšla s Sovjetsko zvezo, da bi lahko spala s Kitajsko (»En prijatelj je dovolj,« je Albancem sporočil Mao), v kateri je – tako kot v sebi – videla »jurišno brigado svetovne revolucije«. In kar je bistveno: albanski partiji, najprej Titovi in potem Stalinovi prijateljici, se je destalinizacija tako upirala kot Kitajski. Logično: z destalinizacijo, odjugo in liberalizacijo je partija vedno tvegala, da jo bo odneslo. Hoxha, ki je rekel, da bodo »raje jedli travo, kot pa se prodali za 30 srebrnikov«, pa tega ni hotel, čeravno mu je živce paral tudi destruktivni potencial maoistične »kulturne revolucije«, ki bi ga lahko prav tako odnesla – kot destalinizacija. Da bi lahko ostal zvest tako Stalinu, ki je bil tedaj že 15 let mrtev, kot Mau, ki bo živel še 9 let, so mu Kitajci, pravi Elidor Mëhilli, kar sami namignili, naj dialektično oznani, da so razmere v Albaniji drugačne kot na Kitajskem in da Albaniji ni treba kopirati Kitajske.

Jasno, tudi jugoslovanska partija je hitro ugotovila, da so razmere v Jugoslaviji drugačne kot na Kitajskem, tako da kopiranje kitajske »kulturne revolucije« ne pride v poštev (Mao ni bil Titov fen, Tito pa ne Maov), toda ko so se študentje leta 1968 – v času velike liberalizacije – množično uprli, obsodili »buržoazno« korupcijo in terjali vrnitev k »pravemu« socializmu, jim je Tito famozno prikimal (»Študentje imajo prav!«), kar je vendarle spominjalo na maoizem, pravi Dominique Kirchner Reill, ki sicer opozarja, da se v Jugoslaviji maoizem in Rdeča knjižica nista uveljavila zato, ker je Jugoslavija že imela silovito »kulturno revolucijo« ( ja, povojni teror, poboji, čistke ipd.), kasneje pa je iskala svojo socialistično pot, kombinacijo samoupravljanja in prostega trga, ki ne bi bila mogoča brez tiste prve, maoistične »kulturne revolucije«.

Vrnitev domov

Kitajci so leta 1979, leto po vstopu v kapitalizem, Rdečo knjižico – katalog parol, kompilacijo magičnih gesel, zbirko minitrilerjev, ikono, katekizem, priročnik za revolucijo, didaktični pripomoček, pop art, modni dodatek, mash-up, artefakt, detergent, zbirateljski fetiš, app – umaknili iz obtoka in vse izvode uničili, pravi Daniel Leese.

Kitajsko pa je v kapitalizem odpeljal Deng Xiaoping, nekdanji Maov tesni sodelavec in izvorni fen »kulturne revolucije«, ki ga je Mao potem izobčil in poslal na prevzgojo – trikrat. Njegovega sina so rdeči gardisti tako mučili, da je samomorilsko skočil z neke stavbe – in ostal paraplegik. Mao Siniju, Maov edini vnuk, pa je zdaj med tistimi, ki na Kitajskem maoizem uvajajo in uveljavljajo kot študijski predmet. In če se bo prijel, bo šole maoizma odprl po vsem svetu, saj pravi, da je maoizem zelo uporaben pri menedžiranju podjetij. Rdeča knjižica postaja poslovni priročnik.

Nič, Kitajci so začeli pred petdesetimi leti tržiti maoizem, ki končno postaja eno s trgom – motor neoliberalnega kapitalizma. Dobiček, brezmejna rast, učinkovitost, konkurenčnost in neenakost terjajo teror. Le Mao je zmogel takšno kozmično ravnodušnost do človeškega življenja kot neoliberalci. Donald Trump, ki zdaj terja ekstremno ideološko preverjanje vseh priseljencev, pa tudi ni padel daleč stran.