Ian William Craig: Centres

Tretji album kanadskega glasbenika, skladatelja in (operno izobraženega) pevca Iana Williama Craiga mediji skoraj soglasno razglašajo za eno od plošč, ki bodo najbolj zaznamovale letošnje avantgardne muzike. Pa to res drži? Ja, če avantgardo razumemo tako pavšalno in konservativno kot mediji, ki postavljajo takšne trditve. In ne, če avantgardnost razumemo v njeni najosnovnejši definiciji. V tem primeru bi več glasbene radovednosti in avanturizma lahko našli na marsikaterem albumu z mainstreamovskih lestvic.

Pravzaprav je nenavadno že to, da je album Centres, ki s svojo estetiko nagovarja precej specifičnega poslušalca, poenotil mnenja tako tistih ožje glasbeno specializiranih medijev kot tudi večjih, kot sta Rolling Stone ali The Guardian. Še več, večina recenzij kot reference navaja iste, s Craigom primerljive ustvarjalce. To sicer ni nič nenavadnega, pa tudi glasbenika, kot sta denimo cenjeni dunajski elektroakustik Fennesz ali pa (simfonični) ambientalist William Basinski, res že kakšnih petnajst let počneta zelo podobno glasbo. Toda v nobeni od teh recenzij denimo nista omenjena kultni britanski skladatelj Gavin Bryars in njegova legendarna, štirideset let stara plošča The Sinking Of The Titanic. Ali pa spalnična sodobna klasika, ki se je razcvetela v prejšnjem desetletju.

Ja, Craig je fenneszevsko plastenje sintetike in akustike ter basinskovsko zvočno zaprašenost in razgradnjo zdaj resda nadgradil še z (opernim) glasom in pop senzibilnostjo kakšnih Sigur Ros. Toda ali ni z zelo podobno formulo že pred petimi leti na glasbeno sceno prodrla ameriška glasbenica Julia Holter? Mar niso francoski black metalci kože svojih privržencev že pred dvajsetimi leti ježili s podobnimi »angelskimi« vokali in temačno, eterično glasbo?

Pa naj ne bo pomote. Kanadčan je posnel povsem spodoben album, sploh za poslušalce, ki stavijo na dramatičnost ter utopično/distopično razpoloženje. Skladbe je skrbno izklesal, jih spretno vpel v zaokroženo celoto in izraz, s katerim je opozoril že na svojih prvih dveh dolgometražcih, z bolj očiščeno zvočno podobo naredil prijaznejšega do nekoliko širšega občinstva. Je pa hkrati res, da se je mimogrede naslonil na vrsto klišejev, ki so sorodni glasbi tla pod nogami zamajali že pred petimi leti, če ne prej.

No, to je očitno tista estetika, ki Craiga najbolj zanima, in s tem ni nič narobe. Ne nazadnje mnogi njegovi somišljeniki še vedno polnijo koncertna prizorišča. Bolj nerazumljiv je cirkus, ki so ga ob izidu albuma sprožili mediji, kar pa več kot o Craigu in njegovi glasbi pove o tem, kako danes deluje (glasbeni) medijski ustroj. Bomo tudi v glasbenih recenzijah kmalu brali le še (premetana) piarovska sporočila založb?