Fenomen mikstejp

Zadnje čase glasbeniki poleg klasičnih albumov vse pogosteje izdajajo tudi mikstejp plošče ali mikstejpe. Kje je meja med enimi in drugimi, ni vedno povsem jasno. Že tako zelo izmuzljivo ločnico med obema formatoma pa je z lansko ploščo If You’re Reading This It’s Too Late še bolj zameglil v zadnjih letih eden (komercialno) najuspešnejših glasbenikov, kanadski raper Drake.

Ta je ploščo, ki jo je sam označil za mikstejp, v obtok najprej menda nameraval poslati v obliki brezplačnega spletnega prenosa. Nič nenavadnega, to je običajna praksa pri distribuciji mikstejp plošč. Ker pa je ravno takrat prišlo do spora med založbo Cash Money in njeno podzaložbo Young Money, ki si lastita pravice do Drakove glasbe, je ploščo v obtok potem poslal prek spletnega ponudnika iTunes in pozneje še na klasičnih nosilcih zvoka, ki so vsi plačljivi. Zato so se sprožila ugibanja, ali ni njegova plošča vseeno »pravi« album. In ali ni Drake s to potezo želel le čim prej izpolniti svojih (albumskih) pogodbenih obveznosti do založbe Cash Money, čeprav je sam še vedno vztrajal, da je plošča »le« mikstejp.

Da bi bila zmeda še večja, mu je letos prav ta plošča prinesla nominacijo za grammyja za najboljši raperski album. Konec lanskega leta se je znašel tudi na mnogih lestvicah najboljših albumov. In ja, mimogrede je s ploščo – v kakršnemkoli formatu je v resnici že bila – postavljal še prodajne rekorde. Poslušalcem glasbe je za te formalne opredelitve seveda malo mar. Sploh v primeru, ko mikstejp plošča ni brezplačna, temveč plačljiva. Kje je potem namreč razlika? Ni je. Ja, mikstejpi že dolgo niso več le brezplačne ali pa poceni zbirke skladb, ki so med uporabniki krožile mimo glasbene industrije.

Mikstejp smo včasih rekli kasetam, na katere smo si sami snemali komade, ki so nam bili všeč. Danes so to največkrat brezplačne plošče, ki glasbenikom omogočajo še mnogo več kreativnega raziskovanja kot klasični albumi.

Zdaj, podobno kot klasični albumi, tudi mikstejpi generirajo single, ki krojijo vrhove glasbenih lestvic. Za nameček pa prek plačljivih spletnih servisov za poslušanje glasbe (Spotify, Deezer, TIDAL, Apple Music) zdaj ustvarjajo še neposreden prihodek. In v času, ko tovrstni servisi prevzemajo primat nad običajno prodajo muzike prek fizičnih in digitalnih nosilcev zvoka, res ni čudno, da k distribuciji mikstejpov v zadnjih letih svoj piskrček vse pogosteje pristavljajo tudi založbe ... In v tem primeru se stvari lahko tudi zapletejo. Sploh, če glasbeniki, ki imajo s svojimi založbami sklenjene dolgotrajne pogodbe, mikstejpov nočejo objaviti prek njih.

Zelo odmeven je primer, ko je zložba Cash Money zavlačevala z objavo albuma ameriškega hiphop glasbenika Lila Wayna, ta pa je kljub šikaniranju iskal nekakšen izhod v sili oziroma pragmatičen način za to, da fenom vseeno ponudi novo glasbo in se obdrži na sceni. Odločil se je izdati mikstejp, za katerega je z Jay-Z-jevim ponudnikom TIDAL sklenil ekskluzivno pogodbo. Na njegovi matični založbi so seveda ponoreli. Vložili so kar petdesetmilijonsko tožbo.

Podobne težave je imela že pred dobrim desetletjem zdaj uveljavljena britanska alter glasbenica šrilanških korenin M.I.A. Njen albumski prvenec kar ni in ni izšel, da bi ublažila nestrpnost poslušalcev in se ognila zavlačevanju založbe, pa se je skupaj z Diplom, danes enim najbolj zaželenih producentov, odločila posneti mikstejp Piracy Funds Terrorism. Postal je uspešnica in ob koncu leta 2004 pristal celo na lestvicah najboljših albumov.

Recept zanj je bil vsaj v teoriji videti zelo preprost. Z Diplom sta za osnovo vzela kar skladbe, ki so bile pozneje objavljene na »pravem« albumu, le da sta zanje posnela nove glasbene podlage. Podobne »mikstejpovske« strategije je Diplo že prej uporabil tudi pri zagonu lastne kariere. Za promocijo svojih klubskih večerov v Philadelphii je takrat posnel mikstejp Hollertronix ... Never Scared, s katerim je v nov, samosvoj izraz sestavil vzorce na prvi pogled nezdružljivih muzik, od londonskega punka, jamajškega dancehalla do zvokov iz brazilskih favel. S tem pa se je že močno približal tudi tisti izvirni ideji mikstejpa.

In kakšna je pravzaprav ta izvirna ideja? Kje se je sploh začel fenomen mikstejp? Zametke bi lahko našli že v 40. letih prejšnjega stoletja ob pojavu musique concrète. Glasbeniki oziroma skladatelji so takrat z manipulacijami magnetofonskih trakov v nove kompozicije sestavljali zvoke in vzorce iz različnih virov. Ker pa so to lahko počeli le v dobro opremljenih profesionalnih studiih, tista prava kultura mikstejpanja ni zaživela vse do konca 60. let in pojava 8-trackov, predhodnikov poznejših avdiokaset. Podjetni pirati so nanje takrat začeli snemati najbolj priljubljene skladbe in jih prodajati na tovornjakarskih postajališčih. Ta praksa pa se je še mnogo bolj razširila kakšno desetletje pozneje s prihodom avdiokaset. Mar si nismo v 80. in 90. letih praktično vsi na prazne kasete nasnemavali komade, ki so nam bili všeč, ter nato na ovitke skrbno zapisovali imena njihovih izvajalcev in naslove skladb? Včasih smo jih snemali neposredno z radijskih valov, včasih z drugih kaset ali plošč ... Včasih pa smo jih tudi kupili na črnem trgu. Tudi pri kakšnem tovornjakarju.

Taki posnetki so bili tehnično še najbližje konceptu kompilacijskega albuma, torej zbirke najbolj priljubljenih skladb ali pa takih, ki so bile namenjene posebnim priložnostim. To početje je kot enega od osrednjih motivov v svojem romanu Zvestoba do groba (High Fidelity) lepo opisal Britanec Nick Hornby, slabo desetletje pozneje pa v filmski adaptaciji istega romana še Stephen Frears. Igralca Jack Black in John Cusack, oba v vlogah prodajalcev plošč, sta takrat tekmovala v tem, komu bo uspelo sestaviti nekakšen ultimativen mikstejp, ki ni slonel le na glasbenem okusu, pač pa tudi na življenjskih filozofijah.

No, puristi vztrajajo, da se vsaka zbirka skladb še ne klasicifira kot mikstejp. Pravi mikstejp naj bi bil bolj podoben temu, kar danes poznamo kot DJ-miks. Ni naključje, da so ga konec 70. let popularizirali prav did- žeji. Kool Herc, Grandmaster Flash, Afrika Bambaataa in še nekateri pionirji hiphopa takrat še niso snemali avtorskih plošč, a to, kar so z vinilkami drugih glasbenikov, gramofoni in mešalnimi mizami počeli v klubih, so želeli predstaviti širšemu občinstvu. Svoje mikse so začeli snemati na kasete, te pa so potem krožile po newyorških ulicah.

Ne preseneča, da je format mikstejpa še danes najbolj razširjen predvsem med ustvarjalci hiphopa in njemu sorodnih žanrov. Tudi zaradi prakse »samplanja« (vzorčenja delčkov že obstoječih skladb, ki so seveda avtorsko zaščitene) v teh žanrih. Po popularizaciji hiphopa in padcu prodaje plošč so nad »semplanjem« namreč skrbno začele bedeti založbe, lastnice avtorskih pravic. V primeru brezplačnih mikstejpov pa se zdi, da so bolj tolerantne oziroma da je nastalo neko sivo območje, ki ustvarjalcem omogoča nekaj več manevrskega prostora. Čeprav uradno veljajo enaka pravila kot za »prave« albume, se zdi, da se glasbeniki oziroma producenti v primeru (brezplačnih) mikstejpov manj obremenjujejo z morebitnimi pravnimi posledicami. Je pa vprašanje, kako dolgo bodo založbe še tolerirale to početje. Priljubljenost mikstejpov je namreč vse večja. In mikstejpi resnično vse bolj postajajo podobni klasičnim albumom.

Potencial mikstejpa so zelo dobro izkoristili današnji zvezdniki Jay-Z, Kanye West in 50 Cent. Ali pa M.I.A., Nicki Minaj, Chance The Rapper, Kendrick Lamar in The Weeknd.

To postaja vse bolj jasno tudi glasbenikom. Zato se vse pogosteje izogibajo nelegalnega »semplanja« in tudi za potrebe mikstejpov snemajo svoje, avtorske zvočne podlage. Zakaj teh plošč potem ne objavijo kar v obliki »pravih« albumov? Razlogov je več. Eden ključnih je gotovo ta, da založniki zaradi promocijskih (finančnih) vložkov ponavadi niso navdušeni nad tem, da bi posameznemu avtorju objavili več kot en album na leto. Format mikstejpa pa ustvarjalcem odpira tudi širok prostor za preizkušanje novih, drznejših idej, brez teženj po komercialnih učinkih. Za uveljavljene glasbenike je to pogosto lepa priložnost, da se po mainstreamovskem štancanju lahko spet vrnejo k svojim koreninam in k drznejši glasbi, s kakršno so si gradili ugled pri glasbenih zanesenjakih. Ali še raje, z mikstejpi si poskušajo ohraniti ulično kredibilnost, ki v hiphop skupnosti še vedno šteje največ.

Ja, mikstejp ustvarjalcem nedvomno odpira širok prostor za neobremenjeno raziskovanje kreativnosti. Ostaja pa tudi najpripravnejše orodje za stik z občinstvom za tiste glasbenike, ki se šele uveljavljajo. Njegov potencial so zelo dobro izkoristili današnji zvezdniki Jay-Z, Kanye West in 50 Cent. Ko je slednji v začetku novega tisočletja objavil serijo mikstejpov, so velike založbe začele tekmovati v tem, kateri ga bo uspelo spraviti pod svoje okrilje. Nicki Minaj so po objavi njenih prvih dveh mikstejpov na začetku kariere razglasili za najboljšo podtalno raperko. Dve leti pozneje pa se je že znašla visoko na Billboardovih lestvicah. Z mikstejpi si je pot med najbolj priljubljene hiphoperje tlakoval tudi Chance The Rapper. Njegov drugi mikstejp Acid Rap iz leta 2013 je z več kot milijon (brezplačnimi) prenosi postal eden s spleta največkrat »pretočenih« mikstejpov.

Glasbeni zanesenjaki smo se še do nedavnega zanašali na to, da nam bodo največje talente na pladnju ponudile založbe in glasbena industrija. Danes te iščemo na spletnih straneh, kot sta SoundCloud ali pa prav za mikstejpe specializirani DatPiff. Tam nove, zanimive ustvarjalce za morebitna nova sodelovanja vse pogosteje iščejo tudi založbe in uveljavljeni glasbeniki. Ko je širša javnost z zamudo slišala mikstejp Drunken Babble kolumbijske glasbenice Kali Uchis, jo je za sodelovanje na svojem mikstejpu denimo angažiral Snoop Dog. Za njen lanski studijski album Por Vida so ji s svojimi glasbenimi izkušnjami na pomoč že priskočili producentski veljaki Diplo, Tyler The Creator, Kaytranada in zasedba BadBadNotGood. Z mikstejpi si je pot med najbolj hvaljene raperje utiral Kendrick Lamar. Pa tudi kanadski posebnež The Weeknd.

In takih primerov, ko mikstejpi omogočijo preboj glasbenikov, je vse več. Zakaj je doma ostal spregledan lanski album/mikstejp Seme Vesolnga kolektiva Illusion Art, ki je po spremembi imena v Matter postal ena naših najbolj vročih glasbenih zgodb, ne bomo ugibali. Bo pa zanimivo spremljati, če in kdaj se bo format mikstejpa morda prijel tudi med domačimi glasbeniki. Ekipi Zelenega sonca in Tetkinih radosti sta za promocijo svojih klubskih večerov že poizkusili tudi z mikstejpi, a ti vsaj za zdaj še niso bili deležni kakšnega večjega odziva.

No, povsem drugače je v tujini, kjer so mikstejpi postali pomembno promocijsko orodje, s katerimi glasbeniki oznanjajo turneje in studijske albume. Zdi se, da se je v tem neposrednem stiku med ustvarjalci in njihovim občinstvom ohranilo nekaj tiste romantike, ki se je v glasbenem biznisu v zadnjih desetletjih izgubila. Je pa hkrati res, da so mikstejpi v zadnjih petih letih postali eden bolj donosnih virov tako za založbe kot ustvarjalce. Ja, razlike med klasičnimi studijskimi albumi in mikstejpi so tudi v tem pogledu že skorajda povsem izginile.