Elena Ferrante: Dnevi zavrženosti

+ + + +

Na robu živčnega zloma

»Neko aprilsko popoldne, tik po kosilu, mi je mož povedal, da me zapušča,« je prvi stavek v romanu italijanske avtorice Elene Ferrante, o kateri se nič ne ve in ki vztraja v anonimnosti ter zato zbuja vsesplošno zanimanje. Vendar je stavek že napoved, ki sproži burno notranje dogajanje, katerega vrhovi eskalirajo v nasilje, bes, psovanje, paniko, maščevalnost, vse, kar mora pripovedovalka preboleti in pretrpeti v pol leta, preden spet približno normalno zadiha. Potem je srečanje z možem in njegovo novo ne vrže več totalno iz tira in se lahko dogodi brez krvi in zmerjanja.

Sledimo obdobju postopnega ozaveščanja, ki traja pol leta, v njem gre skozi faze, nekatere prav nasilne. Fizično, spremeni se ji besednjak, predstavlja si, kako mož in postopno vse bolj bivši dela svoji novi isto, kar je delal njej, predvsem z vsemi podrobnostmi. Pri čemer jo seveda spreletava gnus in zaliva žolč, čeprav se poskuša včasih tudi sama tozadevno aktivirati, vendar spodnji sosed ni ravno za ženske v podobnem položaju, preobčutljiv in preveč sentimentalen je, da bi ustregel njenemu maščevalnemu poželenju.

Ob ločenosti in zavrženosti pa se sprožijo tudi nekatere očitno potlačene zadeve, strahovi iz otroštva, ko so jo svarili pred ženskami, ki so se zanemarile, ko so ji za negativni zgled dajali samske in zavržene. Tudi sama se postopno vse bolj zanemarja, odbojno reagira na poskuse prijateljev, da bi jo prilepili kakšnemu šarmantnemu samcu, predvsem pa postaja nezanesljiva. V osrednjem delu romana imamo tako popis blaznenja, ko sin bruha in je psu slabo, edina v oporo ji pri tem ostaja hči, spravljala naj bi jo k sebi iz stanja raztresenosti, poskušala pomagati, najti rešitve. Avgusta, v času italijanskih kolektivnih dopustov, se namreč zaklenejo v stanovanje, nehote, v bloku in okoli njega pa nikogar. Vsaj tako se zdi, dokler pritisk ne popusti in se stvari iztečejo v normalen tok.

Ferrantejeva zna stopnjevati in ustvarjati napetost; enkrat z asociacijami, ne samo na dneve sreče pred zavrženostjo, tudi z otroškimi spomini in seveda zlobnimi spomini na moževo novo, prej družinsko prijateljico. Še prepričljivejša pa je, ko popisuje tudi nosilki t u j a d e s t r u k t i v n a čustva, zaradi katerih deluje ne samo kompulzivno in nepremišljeno, temveč je zlobna in agresivna, raje bi uničila vse, kot pustila možu srečno nadaljevanje. Srečanja z izbruhi, pestovanje zamer in potenciranje teh v samoti sobe, to je tisto strašno pri ljubezni, kar nastopi po njenem izteku in kar je tistemu, ki prej pobegne iz odnosa, prihranjeno. Ferrantejeva je do svoje prebolevke neusmiljena, seveda pa se stvari, ko pride čas za to, postavijo na pravo mesto. Ostane dovolj spretno spisano pričevanje o krizi in neustreznih odgovorih nanjo.