Maja Novak

Maja Novak

2. 9. 2016  |  Mladina 35  |  Ihta

Navznoter obrnjeno bivanje

Ali: Tako zelo sami smo

Potresov se bojim kot hudič križa. Vseeno pa je v meni zlobna poteza, ki me celo tedaj, ko me je strah, sili, da razmišljam cinično. Ali pesimistično, torej zdravorazumsko, če hočete. Ko sem med poročanjem o potresu v italijanskem Amatriceju slišala, da so tamkajšnji meščani zbežali z domov in vedrili v športnih dvoranah, sem se tako zalotila, da se posmehujem: zakaj pa prav v športnih dvoranah, mar se te ne morejo podreti? A že v istem hipu se je oglasila moja blažja plat, ki je pribila: tja so šli, da ne bi bili sami. Saj ni posredi samo to, da je takrat, ko te zasujejo ruševine, sila praktično, če je v bližini kdo, ki te bo izkopal izpod opeke in betona; za to gre, da se je s strahom in stisko laže spoprijemati družno. Da ob svojem dihanju slišiš še tuje. Da z neznancem, s katerim te je povezala stiska, izmenjaš besedo o tej stiski. Da so drugi (ali Drugi, kot jim pravi Emmanuel Levinas) ob tebi navzoči s telesom, z besedo, s tolažbo.

Siromaštvo je rušilno kot potres. Težava je v tem, da v trenutku, ko zabredeš vanj, ob tebi nekako zmanjka drugih. Tistih Drugih z veliko začetnico pa sploh. (Po Levinasu je etično vedenje do Drugega temelj in merilo etičnega ravnanja nasploh.) In drugih, za katere bi bil ti Drugi, v socialni stiski kar na lepem ni več na spregled. Kajti ljudje razmišljamo ekonomsko, to si neoliberalci navsezadnje želijo od nas. Kaj želijo, primorali so nas v to. Tudi mediji nas prepričujejo, da moramo biti vsi iznajdljivi podjetniki. Kdor ni iznajdljiv, je oplel. Ker nam neiznajdljivi revež ne more ponuditi ničesar, mu tudi sami ničesar ne ponudimo. Sama sem zaradi občasnih finančnih zagat izgubila vsaj dva prijatelja. Ljudje se kratko malo naveličajo plačevati piva in kave, če sam preredko lahko častiš rundo. Brez piva in kave pa dandanašnji tudi pogovora ni. In kje so vse druge usluge, ki bi jih, na primer, osamljena starejša ženska brez avta in premoženja nujno potrebovala, a jih zaradi eksistenčne nemoči ne more povrniti z enakim? Kje je, na primer, nekaj stavkov, ki bi jih privoščili, recimo, vaškemu čudaku?

Siromaštvo je rušilno kot potres. Težava je v tem, da v trenutku, ko zabredeš vanj, ob tebi nekako zmanjka drugih.

Kar predstavljam si kako starko iz okolice Amatriceja, o kateri vas govori, da je blazna čarovnica, kako po potresu izgubljeno tava naokrog, zbegana, sama, in se ne znajde, ne ve, kam naj se da, ne ve, kam naj se zateče po pomoč, nihče je ne povabi, da bi noč preživela v njegovem avtu (to se je, denimo, leta 1976 med potresom v Furlaniji, ki so ga močno čutili tudi v Novi Gorici, zgodilo moji babici), nihče ji ne pove, kod pelje pot v športno dvorano, nihče ji ne svetuje, na kateri urad naj se obrne, da ji bodo vsaj tam priskrbeli topel obrok in začasno streho nad glavo. Samo upam lahko, da so ti prizori, ki si jih slika moja mračna domišljija, brez podlage v stvarnosti. Zdaj imam sama skoraj toliko let, kot jih je leta 1976 štela moja babica. Je mar kaj čudnega, če se zdrznem že, ko mimo hiše zapelje kamion, da kozarci na policah zlovešče zažvenketajo?

Naše etične vrednote so se v razmerah, ki jih je ustvaril neoliberalizem, povsem zasukale navznoter in etični smo samo še do najožje družine. Seveda ni nič narobe, če matere z otroki ravnajo zaščitniško kot medvedke. Če otrok ne bo Drugi, kdo naj bi bil? A v družbi, kjer strah pred pomanjkanjem, brezposelnostjo, starostjo brez pokojnine, čedalje bolj trka tudi na vrata za zdaj še dobro stoječih gospodinjstev, smo si začeli zadeve nekako napačno razlagati in se dokopali do sklepa, da se moramo za to, da bi zavarovali sebe ter bližnje, že vnaprej, brez povoda, tako rekoč za vsak primer brezobzirno, napadalno vesti do vseh, ki živijo več kot dva koraka stran, do neznancev, ki jih po naključju srečamo na ulici ali v nam tako ljubih nakupovalnih središčih. Vsem tem je treba zadati »preemptive strike«. In tako ženske po pločnikih ter med trgovinskimi policami potiskajo otroške vozičke, kot da so tanki. Naj jim drugi skačejo s poti, da ne bi dobili priložnosti grdo pogledati malčka. In tako starši otrok, ki so iz šole prinesli zasluženo slabo oceno ali so se neprimerno vedli, vreščijo na učitelje ter šolskega ravnatelja, kot da so ti njihovi sovražniki. Ja, saj razumem. Saj ni krivo to, da so ljudje po svojem bistvu pokvarjeni; samo strah jih je vsega, kar jih obdaja. Vsenavzočni strah je ena od temeljnih značilnosti kapitalizma in njegovi perpetratorji ga vestno negujejo, ker so prepričani, da bodo njihovi podrejeni ponižno delali samo, če jih bo strah posledic slehernega majhnega upora.

Tudi moški, ki je v izolski bolnišnici ustrelil zdravnika, je tako rekoč veljal za vaškega čudaka. Vseeno je njegov najbližji sosed o njem povedal, da je bil »v redu človek«. Tak se mu je najbrž zdel, ker ga ni motil v njegovem navznoter obrnjenem bivanju. Nobenega pogovora o svojih težavah ni zahteval. Ne motiti navznoter obrnjenih drugih, to je zapoved, ki jo moramo izpolnjevati za to, da nam priznajo status »normalnega«. Revščina in iz nje izvirajoče stiske so seveda moteče, zato jih skrbno skrivajmo pred drugimi, ki nočejo biti Drugi, da jih ne bodo zoprno bodle v oči. V svojem strahu si želimo le tega, da bi bili manj srečni od nas neopazni – pa kajpada več represije! Več policistov, več dronov, več orožja, kak paralizator ali dva. Mar ni zanimivo, da je bilo vsaj sprva med medijskim poročanjem o tragediji v Izoli več govora o tem, da je storilec ustrelil dva policista (ubogi policisti, smo zgroženo zavpili, so preveč ogroženi, premalo opremljeni, premalo zavarovani!), kot o tem, da je ubil zdravnika, ki je bil primarna in edina vnaprej načrtovana tarča napada?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.