Film / Miles Davis

Miles Ahead, 2015, Don Cheadle 

Marcel Štefančič jr.
MLADINA, št. 36, 9. 9. 2016

zadržan +

Okrog polnoči.

ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?


Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay.

Tedenski zakup ogleda člankov
> Za ta nakup se je potrebno .


Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine. Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje.


Marcel Štefančič jr.
MLADINA, št. 36, 9. 9. 2016

zadržan +

Okrog polnoči.

Miles Davis, sloviti džezist, veliki inovator in originalni milestone, ki je izraz cool poslal v prihodnost (Birth of the Cool, 1957), se je leta 1975 zavil in zabil v popkulturni molk. Iz javnosti je povsem mrknil, živel v svojem brlogu (“Nisem tu”), kot duh, pod radarjem, ves osamljen, maničen in staljen, v temi in krizi, brez navdiha in brez stikov s feni, mediji in producenti, ki so terjali njegov comeback. Po petih letih na njegova vrata potrka Dave Braden (Ewan McGregor), novinar revije Rolling Stone, ki hoče napisati zgodbo o njegovem comebacku, kar je seveda priložnost, da mu Davis, ki ga igra Don Cheadle, režiser Milesa Davisa (njegov prvenec), pojasni nekaj osnov. Recimo: njegova glasba ni džez, temveč družbena glasba, social music. Dalje: ko nimaš več kaj povedati, obmolkneš. O, še: ker je po horoskopu dvojček, pomeni, da je že od prvega dne modalen, pogojen – vedno je A in B hkrati. In končno: “Če boš povedal zgodbo, potem to naredi v slogu.” Pokaži držo. Ne spakuj se.

Tale film se resda ne spakuje (biti hoče cool, free-style), toda Milesa Davisa, ki naj bi bil nekaj posebnega, enigmatičnega in atipičnega, prikazuje kot povsem tipičnega, generičnega genija. Geniji, ki jih biografirajo filmi (holivudski ali indies), pač vedno izgledajo enako: tu so droge (Davis, ki ne daje avtogramov, je avtogram voljan dati za fiks), tu so pohlepni producenti, ki si hočejo prilastiti njegovo umetnost (celo session tape, trak z materiali, ki jih je posnel v teh “izgubljenih” letih, mu sunejo), tu so plehki feni, ki hočejo, da igra vedno iste hite (ne, noče se ponavljati), tu so “norosti” (ko ga zgrabi paranoja, začne kihotsko mahati s pištolo) in tu je travma (njegova prva žena, ki je odšla). Don Cheadle “odpira” velike teme (kaj je umetnost, kdo je lastnik umetnine, avtor ali producent, “družbena glasba”, rojstvo coola ipd.), ki pa ostanejo le non sequiturji (in ja, preglasijo precizni, komaj slišni, hrapavi, hripavi, potepuški šepet Milesove “družbene glasbe”), medtem ko sam film še najbolj vleče na Demmejev film Melvin in Howard (1979), v katerem enigmatični, paranoidni magnat Howard Hughes, ki živi v popolni osami, nepričakovano sreča preprostega šoferja, s katerim se sprijatelji. Leta 1975, ko se film začne, so Davisovi greatest hits – albumi Birth of the Cool, Round About Midnight, Sketches of Spain, Milestones, Kind of Blue, Someday My Prince Will Come in Seven Steps to Heaven – že davna preteklost, pred njim pa milje. (Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek:


Preberite tudi

Intervju

»Če bo ta reforma padla, nikjer ne piše, da naslednja ne bo vsebovala 42 let delovne dobe«

Marijan Papež, direktor Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje

»Fental te bom z lastnimi rokami«

Če razkrivaš skrajno desnico, prejmeš grožnje

»Vsak poskus cenzure je zavržna izraba moči«

Cankarjeva nagrada je našla nov dom v Ljubljani