M.I.A.: AIM

Priprave na peti album Mathangi »Maye« Arulpragasam oziroma M.I.A. so se pravzaprav začele aprila. Takrat je britanska pevka šrilanškega rodu v intervjuju povedala, da gibanje Black Lives Matter ni nova stvar, da so isto govorili raperke in raperji v osemdesetih in devetdesetih letih in da je zanimivo, da je v medijskem diskurzu legitimno govoriti o njem, vprašanja, ali štejejo sirska ali muslimanska ali pakistanska življenja, pa si ameriški pop izvajalci javno pač ne smejo postaviti. Kar je bilo preveč. Marsikdo je njene besede razumel enodimenzionalno, kot kritiko gibanja BLM. M.I.A. bi morala biti glavno ime med nastopajočimi na londonskem festivalu Afropunk, ki velja za »aktivistično nabritega«, a je ta pod pritiskom občinstva sodelovanje odpovedal.

To, tako kot po navadi, ni bila edina kontroverznost pred izidom plošče. Maya v videospotu za prvo singlico Borders nosi nogometni dres kluba St. Germain, le da na njem namesto sponzorskega napisa Fly Emirates piše Fly Pirates. Klub jo je skoraj tožil. In album je hotela zaradi nezadovoljstva z založbo predčasno scurljati v javnost. S tem je grozila že v preteklosti.

Namignila je, da bi bil AIM lahko tudi njen zadnji album. Opisala ga je kot album ločitve, katerega nastanek je zaznamoval razhod z dolgoletnim partnerjem, s katerim ima sina. Dodamo lahko, da gre za precej neznačilen ali nepatetičen break up album. M.I.A., ki ima za seboj begunsko izkušnjo – pri desetih letih je z družino iz Šrilanke prek Indije zbežala v London –, veliko več pozornosti namenja sedanji krizi kot ljubezenskim težavam. Eden vrhuncev plošče je posnetek o Aliju, od dela zgaranem vozniku Uberja. A zanimivo, AIM je glede na Mayine prejšnje albume, glede na zdrahe pred izidom in glede na teme, ki jih žveči, neverjetno skuliran projekt, na katerem avtorica bolj reflektira in se manj pritožuje. Tu in tam se znajde tudi kakšna naivna rima, a pomembneje je, da pevka ne moralizira, ni zagrenjena in še zmeraj zna krmariti med bizarnimi pančlajni, blesavimi dovtipi in političnimi sporočili. Ta zna še zmeraj dostaviti precej igrivo.

Vendar nekaj manjka. M.I.A. je v preteklosti navduševala z udarci. S šusi. Z ostrino britvice. Teh tokrat ni, in to čeprav je dva posnetka produciral Skrillex, nekaj jih je Blaqstarr, enega pa celo Mayin bivši fant Diplo; to je njuno prvo sodelovanje po dolgih letih. Štimunga se proti koncu vse bolj redči in posnetki delujejo vse bolj šablonsko, album nekompaktno, kot da je nastajal hitro, brez močne osrednje ideje.

M.I.A. tokrat ne postreže z nobeno pravo novostjo ali pretirano glasnim albumom. Zato pa se precej nezateženo poda na pot spominov in tovarištva do beguncev in migrantskih delavcev.