Sreča na vrvici

Pogled v preteklost pogosto spremlja kanec nostalgije. Še posebej, če je ta preteklost slavna. Gradnja povojne socialistične Jugoslavije je zagotovo slavnejši del naše urbanistične in arhitekturne zgodovine. Simbolne točke nove države in njenih republik, spomeniki boju za nove čase, hotelski kompleksi, predvsem pa gradnja »stanovanj za vse« so del večplastnega in bogatega mozaika modernizacije, ki je spremljala industrializacijo in socializacijo nekdanje skupne domovine.

Razstava Soseske in ulice: Vladimir Braco Mušič in arhitektura velikega merila v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani se z nevtralno zgodovinsko refleksijo izogne ideološki pasti. Na podlagi natančne analize arhivskega gradiva in z ustreznim znanstvenim odmikom iz dela arhitekta in urbanista Vladimirja Braca Mušiča, ključne osebnosti povojnega urbanizma v Jugoslaviji, izbere tri primere, zgrajene v letih 1967–1975. Ti trije primeri so najboljša ponazoritev časa, ki je na teoretičnih izhodiščih soseske preobrazil številna jugoslovanska mesta.

Soseske BS-7 (Ruski car) v Ljubljani, Split 3 in Maribor Jug so plod sinteze urbanističnih načel, temelječih na domačih in mednarodnih izkušnjah. Projekti sosesk, skupaj z družbeno konstruktivnim nabojem tistega časa, so bili uporabljeni kot orodje za izoblikovanje mestnega tkiva hitro rastočih mest. Ni šlo za gradnjo spalnih naselij, temveč za način generiranja urbane forme, saj je povojni čas arhitekturo dojemal kot poglavitno orodje v preoblikovanju urbane in družbene stvarnosti. Gradnja mest, predvsem pa gradnja stanovanjskih naselij z vsemi podpornimi funkcijami in servisi, z navezavo na javni potniški promet in z obširnimi zelenimi površinami je bila ena največjih manifestacij modernosti in modernizacije, ki jih je prostor nekdanje Jugoslavije doživel v 20. stoletju.

Razstava spretno postavi ta najžlahtnejši prispevek planske stanovanjske gradnje tistega časa v kontekst političnega in družbenega dogajanja in strokovnih dognanj po svetu, obenem pa pokaže tudi njegovo izvirnost. Predstavljena stanovanjska gradnja je, za tisti čas nenavadno, vzpostavljena na zasnovi ulice, ki jo je Mušič videl kot ključno za ustvarjanje hierarhije javno– zasebno in za razvoj socialnih stikov. Prvi del razstave postavi njegovo delo v okvir svetovnih trendov in domačih povezav. Drugi del prikaže izbrane utrinke iz arhitektovega življenja, njegovo svetovljanstvo, izkušnjo druge svetovne vojne in strast do novih spoznanj, iz katerih je bržkone zgradil osebno in strokovno veličino. Bil je izjemen risar in mislec, pa tudi velik filantrop; v vsem njegovem delu je razbrati spoštovanje do mesta in do človekovega dostojanstva.

Razstava je tu v času, ko se v našem zakotju krešejo mnenja glede strokovnih pristojnosti. Zgodovina nas tako ujame na točki, ko neznanje in predsodki, pa tudi amnezija, zadnje čase tako značilni za naše kraje, demonizirajo kolektivno in javno ter mistificirajo trg in zasebno lastnino. Razstava lepo pokaže, da smo bili sposobni preseganja ozkih strokovnih meja in da presežek v ustvarjanju prostora in zagotavljanju človeka vrednega bivanja v mestu lahko zagotovi le sodelovanje. Pomembno je iskanje skupne poti h kakovostno oblikovanemu prostoru. Mušiču, ki se je med drugim šolal na Harvardu, je bilo jasno, da se v urbanističnem načrtovanju prepletata obe stroki. Znal je oblikovati in voditi strokovno mešane ekipe. Dolga leta je vodil Urbanistični inštitut, skozi njegove roke pa so šle cele generacije študentov.

Mušičevo načrtovanje »arhitekture velikega merila« odlikuje poglobljeno razumevanje prostora, procesov, ki ga oblikujejo, in preobrazb, ki iz tega izhajajo, kar izžareva njegov celotni opus. Do konca je bil oster. Nazadnje je leta 2012 protestiral proti drobljenju naših mest in uničenju instituta prostorskega načrtovanja. Opozoril je na zanemarjanje sinergijskih učinkov strok, ki delujejo v prostorskem načrtovanju. Poudaril je potrebo po »velikih oblikovalskih motivih«, kakršne predstavlja tudi razstava, a je opozoril, da moramo začeti znova, »pri spoznanju o skupnih dobrinah in pri krajinskih motivih«. Verjel je, da bo »prva resnejša kriza po drugi svetovni vojni« prinesla spremembe v etiki stroke.

Vsako od predstavljenih sosesk spremlja film. Split 3, še ne povsem dograjen, gledamo v liričnem filmskem eseju o selitvi v mesto, v katerem glavno vlogo igra življenje na novi ulici, Ruski car pa skozi otroške oči iz Sreče na vrvici, filma iz časa, ko so se otroci še lahko prosto igrali na ulici, ko smo še gradili velemesta in ko pravica do stanovanja še ni bila prepuščena trgu.

Razstavo so pripravili Luka Skansi, Bogo Zupančič in Martina Malešič, oblikoval pa Primož Fijavž iz Studiobotasa. Odprta bo do 20. novembra.