Težave z realizacijo 

Pivnica Union
Celovška 22, Ljubljana
Tel.: 01 471 73 35
Na vrček unionskega se lahko od ponedeljka do četrtka napotite od 11. do 24., ob petkih in sobotah pa od 11. do 1. ure. Ob nedeljah je zapovedan počitek.

Ambient: trendovsko obnovljena hala z obiljem duhovitih pivskih citatov, ki pa je namembnosti navkljub kar malo prehrupna

Napitki: dve menjajoči se pivski specialki, sicer pa kljub vsem drugim unionom iz pipe ter laškim iz flašk za naj zvarek razglašamo navaden temni union

Dostopnost: parkirišče je v Tivoliju onstran Celovške, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
hišna pašteta

Ne tako fino:
jagnječja krača
perutničke

Slovenska zakuska stane 8, perutničke 7, pečena rebra 10, jagnječja krača 15, bržolni stejk 25, ajdova krema pa 4 evre.

Mogoče pa uleti sivobradi hipster in nam da za rundo?! se je morebitnega prihranka razveselil Konzumov zakladnik, ko je izvedel, da je dodeljen v ekipo za obisk oficialne pivnice največje ljubljanske pivovarne. A pot do tja je bila še dolga – zavoljo večerne obleganosti, ki je je deležna frajersko obnovljena, dopadljivo opremljena in intenzivno spromovirana pivniška hala z impozantnim šankom, je mizo priporočljivo rezervirati.

To je – gre pač za sodoben korporativni pogon – moč opraviti prek spletne strani, kjer smo jadrno izbrali eno od miz na podiju pod velikimi okni. Nato pa so pivniški pobje na mail kar trikrat v nekaj dneh poslali novo potrditev rezervacije – in nas z vsako dali sedet kam drugam, dokler v realnosti nismo končali v kotu, najbolj oddaljenem od prvotno izbrane mize. Rezervacijo konkretne mize gre torej jemati bolj pro forma. To velja tudi za napisano na jedilnem listu: slovenska zakuska poleg suhih mesnin, zaščitene prekmurske šunke in – ta je bila resnici na ljubo res krasna, okusna, kremasta, njami! – hišne paštete napoveduje še izbrane slovenske sire, potem pa ne le da niso izbrani, ampak na deski ni najti niti enega samega samcatega koščka sira. In svinjska rebra, ki jih obljubljajo postreči z ribniškim fižolom in domačo slanino, potem prinesejo s kislim zeljem, navedena ajdova krema pa je v resnici precej navadna panakota s sadjem (in nezaznavnimi sledovi ajde). A razlika med zapisanim in ponujenim je le ena od težav Unionove pivnice; druga je kadrovska podhranjenost. Ker večino specialnih piv točijo v malih mericah, je treba – še posebej, če vmes naročaš še košto – po veliki hali s pogledom kar pogosto iskati natakarja, odgovornega za tvoj becirk, in pritegniti njegovo pozornost (mogoče pa zato veliko gostov naroča superce?!). Je pa tudi res, da ko ti to uspe, na mizo hitro in prijazno dobiš naročeno robo.

Ponudba hrane je zastavljena z ambicijo vsemvšečnosti: malo enolončniško-kračnih pivniških klasik, malo trendovskega burgeriranja in malo premium stejkovja, a potem v izvedbi šepa na vseh koncih: perutničke so do kartonastosti izsušene, priložen jim domači čips pa predebelo narezan, da bi lahko bil hrustljav; jagenjčkova krača je – čeprav je na primeru že omenjenih sočnih svinjskih reber jasno, da tu imajo in uporabljajo sous-vide – trda in prav nič več sočna, omaka pa ni le lastni sok, kot je zapisano, ampak močno presoljen glutaminatni preliv; zamisel za serviranje avstralskega bržolnega stejka (za 75 €/kg!) je bila z agresivno pomado s surovim česnom in s hladnim, napol poširanim jajcem, s katerim res nismo vedeli, kaj naj počnemo, milo rečeno ponesrečena; zamisel, da bo utrujen štrudelj boljši, če ga obsijejo mikrovalovi in prelije generična vaniljeva omaka, pa tudi.

Pivnica Union ne skriva ambicije, da bi bila sodoben, trendovski in priljubljen lokal – in glede na dobro obiskanost ji vsaj to zadnje uspeva. Škoda le, da pri kuhi ubira preveč bližnjic, da bi se človek tja odpravil na kaj drugega kot na pašteto in vrček temnega.