Konzum / Brez sprememb

Odpiralni čas: Šajna je zaprta ob sredah in četrtkih, preostale dni pa režejo, kuhajo in pečejo od 12. do 22. ure.

Ambient: sobe so rustikalno temno lesene in kamnite, prti in posodje so bolj restavracijski kot gostilniški; v sezoni seveda zmaga borjač z osrednjo murvo
Napitki: da vam prinesejo vinsko karto, morate najprej reči sami; skrivajo jo brez razloga, saj je polna primorskih buteljk z zelo zelo zmernimi pribitki
Vegetacija: rezanci z jurčki ali tartufi; kakšna priloga in solata
Dostopnost: parkirišče je pred vhodom na borjač, za gibalno ovirane ni prehudih zaprek
Fino: jelenov karpačo sladica jurček
Ne tako fino: pretiravanje z ribanim sirom težke & preslane pašte
Cene: jelenov in tunov karpačo sta stala 16, kapesanta na žaru 6, njoki z žafranovo omako 15, rezanci s tartufi 22, 200-gramska taljata 24 (+ ocvrti kifeljčki 7, pečeni krompir 5 & solata 6), sladica jurček pa 12 evrov.

»Kaj, a si mislil, da ga bomo brali zgolj na Štrancarjevih plakatih?« je kulturnega referenta odprave, ki se je šele na vrhniškem klancu spomnil, da je na tokratni Tour de Kras pozabil vzeti kakšno Kosovelovo zbirko, okaral višji šefinšpektor za zahodne province. K pršutu in teranu, ki smo se ju nadejali pokonzumirati v Šepuljah, namreč sodi vsaj kakšna impresija brinovke, glede na čase pa celo kaj bolj ekspresionističnega, če že ne konstruktivističnega.

No, pod murvo na Šajninem borjaču se je izkazalo, da ponudba domačije v dobrem desetletju od našega (in v slabih dveh od Ilovarjevega zadnjega) obiska ni doživela kakšnega hudega razvojnega preboja. Še več: zdi se celo, da je ponudbo še bolj optimizirala in skrčila na narezke in karpače, joto in govejko, par pašt, orado in brancina iz pečice ter na žar plošči opečene kose govejega hrbta.

Mladostno zagnana strežba je ves čas držala visok tempo, bilo bi nam celo bolj povšeči, ako bi jelenov (ta je bil z dodatkom svežih robid še posebej fleten) in tunov karpačo na mizo prinesli nekaj minut kasneje in jima tako dali čas, da se popolnoma odtalita, saj sta bila oba na sredini tako rekoč še čisto zamrznjena. Prehod v topel del obeda smo izvedli z na vroči plošči minimalistično obdelano kapesanto

(kakšna je bila vloga tanke, ne surove ne pečene rezine jajčevca pod njo, nam še vedno ni čisto jasno), nato pa smo začeli presojati domače rezance, skrite pod obiljem sveže nalistane črne poletne gomoljike. Da arome te niso šli kvarit z umetnimi derivati, je pohvalno, a bi bilo fino, ako bi kremasto omako malo razrahljali in tako poskrbeli, da se nudli ne bi začeli sprijemati. Tudi druga testeninska jed je imela dobro osnovo, a je bil krožnik drobnih domačih njokov preslan – malo že od žafranove omake še bolj pa od zapečene pancete.

Ker so pretiravali tudi pri taljati – lepo pečen kos mesa so zasuli z lopato brezveznega naribanega sira, puhaste krompirjeve kifeljčke pa premalo ocvrli in preveč zaračunali – je reševanje dobrega imena domačije padlo na sladico. V jurčka oblikovanim sladkim teksturam – semifredu, moussu, piškotu – in usklajenim aromam kave, vanilje in svežega jagodičevja je to prepričljivo uspelo. Če si že bil kdaj v Šajni, je vse približno tako, kot je bilo, če pa še nisi bil, si lahko greš ogledat, kako lavfa ponudbeno optimizirana oštarija, ki gostov ne privablja ne z izjemno kuharijo niti z ugodnimi cenami, ampak s tem, da vedno vedo, kaj bodo dobili. Mogoče samo z malo več naribanega sira.