»Poljska javnost ni bila užaljena zaradi posiljenega dekleta s hidžabom, ampak zaradi tega, ker je bil posiljevalec Jezus«

Hrvaški režiser Oliver Frljić (1976) zna s svojimi predstavami dregniti v občutljive točke družb tam, kjer režira. S sebi lastnim gledališkim jezikom, ostrim in brezkompromisnim, hoče priklicati kolektivne travme iz podzavesti narodov, da bi se soočili z njimi. Zaradi takšnega razumevanja vloge gledališča v družbi si je na Hrvaškem nakopal srd cerkvenih in nacionalističnih dušebrižnikov, ki mu grozijo celo s smrtjo.

Tudi v Sloveniji je znano režisersko ime. V predstavi Preklet naj bo izdajalec svoje domovine (Slovensko mladinsko gledališče) je Slovence »ozmerjal« zaradi njihove vloge pri razpadu Jugoslavije, nacionalizma in šovinizma. V projektu 25.671 (Prešernovo gledališče Kranj) je izpraševal vest Slovencev zaradi izbrisa ljudi iz registra stalnih prebivalcev, kar je imelo po njem »marsikatero značilnost etničnega čiščenja«.

Frljić, zadnjih nekaj let intendant reškega HNK, se je lani, razočaran zaradi nacionalistične politike v domovini, umaknil v – kot pravi sam – »duhovno izgnanstvo«. Zadnje leto režira v glavnem v evropskih gledališčih, zlasti na Poljskem in v Nemčiji. Tudi v teh državah razkriva travmatične epizode iz njihove zgodovine. Konservativni krogi, zlasti na Poljskem, besnijo. Prepovedujejo njegove predstave. Še posebej je Poljake, ki so tako kot Madžari in Hrvati zdrsnili v nacionalistično ideologijo »krvi in zemlje«, razbesnela njegova predstava Naše nasilje in vaše nasilje, ki je ta čas na ogled v Slovenskem mladinskem gledališču.

Po desetletju in več, ko ste v glavnem režirali v gledališčih držav nekdanje Jugoslavije, se vse bolj uveljavljate tudi v drugih evropskih gledališčih. Zanimiv in poveden je odnos gledališke kritike in javnosti na Zahodu do vašega dela. Prej, ko ste v predstavah tematizirali »naš slovanski gon po samouničenju in postjugoslanske travme«, sta vam bili naklonjeni, ker je bilo to v sozvočju z njuno percepcijo Balkana, zdaj, ko ste se lotili nevralgičnih točk drugih evropskih družb in Evrope kot celote, pa je njun odnos do vaših predstav kritičen. Očitno gre za svojevrstno hinavščino Zahoda, ki si ne želi, ki se ne upa zazreti sam vase in se pogledati v ogledalu.

Prav imate. Takoj ko sem osišče predstav premaknil z Balkana na Evropo, se je recepcija mojega dela na Zahodu spremenila. To me pravzaprav ni presenetilo. Zanimiva pa je terminologija, ki jo uporabljajo zahodni gledališki kritiki, ki pišejo o mojih predstavah, saj je identična terminologiji, s katero so z menoj obračunavali od Vardarja do Triglava. Povsod mi očitajo popreproščeno, plakativno in črno-belo prikazovanje družbenih vprašanj. Sicer pa me odziv kritike, na Balkanu in na Zahodu, ne preseneča, saj je gledališka kritika del kulturne hegemonije. Njen namen je varovanje in prenašanje vrednot nekega družbenega sloja. Odzivi na predstavo Naše in vaše nasilje mi govorijo, da smo naredili … ne bom rekel dobro, temveč točno predstavo.