Komisija za preprečevanje diskriminacije

Predsednik republike Borut Pahor je izmed prijavljenih na razpis za položaj zagovornika načela enakosti izbral Miho Lobnika in njegovo ime poslal državnemu zboru v izvolitev. Če ne bo zapletov, bi Lobnik lahko kmalu prevzel vodenje novoustanovljenega neodvisnega organa za boj z diskriminacijo. Končno? Res smo predolgo čakali na tak organ, a zdaj se prave težave Mihe Lobnika in boja z diskriminacijo nasploh šele začenjajo.

Dolgoletni zagovornik načela enakosti (ko je to še bil urad vlade) Boštjan Vernik Šetinc je ob sprejetju zakona, ki je zagovornika iz vladnega urada spremenil v neodvisno institucijo, pojasnil, da gre nedvomno za korak naprej, a da vlada s projektom očitno ne misli resno in bomo dobili zgolj pro forma organ za boj z diskriminacijo.

Na to je mogoče sklepati iz dejstva, da bo po novem zagovornik imel inšpekcijska pooblastila, čeprav bo izid postopka lahko le ureditvena odločba. »To pomeni, da bo novi organ moral izvajati zelo formalističen in obličen upravni postopek. Kar zbuja dodatno skrb, pa je ’načrtovanje’ virov,« je pred časom dejal Vernik Šetinc. Predvidena je institucija z zgolj štirimi zaposlenimi. Nekako za začetek. Poleg tega, opozarja Vernik Šetinc, novi zakon ne predvideva dovolj orodij za boj s sistemsko in strukturno diskriminacijo. Ne predvideva recimo tožb v primerih, kjer (še) ni konkretne žrtve, kar sicer poznajo številne evropske države. Po mnenju dosedanjega zagovornika načela enakosti je to, da bo imel novi organ številne nove pristojnosti in le štiri zaposlene, »zagotovilo za evtanazijo te institucije«.

Zdi se, kot da smo to nekoč že videli. Ker smo – ustanavljanje »neodvisnega in samostojnega« organa za boj z diskriminacijo spominja na ustanavljanje »neodvisnega in samostojnega« organa za boj s korupcijo – Komisije za preprečevanje korupcije. Tudi protikorupcijska komisija je bila ustanovljena za to, da se mednarodni (evropski) javnosti pokaže, da Slovenija misli resno z bojem proti korupciji. Sedanji neodvisni zagovornik načela enakosti je bil prav tako uzakonjen pod pritiskom evropske komisije.

Poleg tega je bila tudi protikorupcijska komisija kot zdaj zagovornik načela enakosti na začetku butični organ z zgolj nekaj zaposlenimi, brez pravih pristojnosti. Z leti je potem dobivala več pristojnosti, da bi zadostila zahtevam po »pravem« boju s korupcijo. Te pristojnosti v praksi to dejansko niso bile, veljavnost »ugotovitvenih« odločb komisije politiki, zoper katere so bile spisane, še danes (uspešno) izpodbijajo na sodišču … Komisija pa tudi med najbolj zagrizenimi zagovorniki spoštovanja prava in zakonodaje dejansko nima več nobene veljave.

Poleg tega ali prav zato bo institut zagovornika načela enakosti povsem odvisen od osebe, ki ga bo vodila. Na začetku od Mihe Lobnika, ki je sicer v zadnjih letih že pokazal nekaj volje in odločnosti pri boju z diskriminacijo na področju pravic istospolno usmerjenih. Želimo mu čim več odločnosti in vztrajnosti, za resen boj z diskriminacijo bosta nujno potrebni.