Danny Brown: Atrocity Exhibition

Ko sodobni raper kot navdih pri nastanku nove plošče navrže skupino Joy Division in islandsko alter divo Björk, ortodoksni sledilci muzike dvignejo obrvi. A od Dannyja Browna bi težko pričakovali kaj manj nenavadnega.

Detroitskega raperja je svetovna slava našla pozno. Širšo rapersko sceno je nase opozoril leta 2010 s projektom The Hybrid, prelomni album XXX pa izdal leto kasneje, ko je bil star trideset let. Pred tem je bila njegova prepoznavnost predvsem lokalna, vezana na neverjetno tehnično fleksibilnost, pa tudi nenavaden slog – zaradi ozkih hlač, jeansa in usnja bi mu prej pripisali težkorockerske tendence, marsikdo ga ni imel za »pravega« raperja. A s svojim nosavo piskavim glasom in afterpartijevsko hedonističnimi besedili je dosegel, kar bi si le redkokdo upal napovedati za ne ravno rosno mladega uličarja z ulic neperspektivnega, bankrotiranega mesta, bivšega preprodajalca, ki si pred desetimi leti ni mogel privoščiti niti laptopa, na katerem bi delal muziko. Od posnetka skupine Joy Division pa si je za četrti album celo sposodil naslov in posnel precej temačen album z visoko stopnjo psihedelije.

Atrocity Exhibition ni lahko prebavljivo poslušanje. Podlage so nenavadne, alter, skoraj sprijene, prevladuje čuden, hiter tempo s posebno natančno sklesanimi ritmikami in pincetno vstavljenimi ritmičnimi elementi. Razen posnetka When It Rain na vsem albumu ni enega festivalskega bengerja, pa še ta edini je malce kisel. Večino produkcije je podpisal britanski zunajmodnež Paul White, ki je še sam izrazil presenečeno navdušenje, da si je Brown upal tako močno zaviti s tračnic pričakovanj, da si je upal tako drzno, temačno in vesoljsko zastaviti zvočno kuliso. Nekaj malega so k temu dodali še trije beatmakerji: Black Milk, The Alchemist in Evian Christ.

Tudi besedila so precej mračna, še zmeraj prevladujejo drogeraške reference, a afterpartijevski nihilizem so zamenjali kokainski maček, stiska, paranoja in (bolj skulirana) samorefleksija. Brown se je popolnoma zatopil in dostavil skrbno formulirane tekste, nič manj izdelana pa ni artikulacija: vso ploščo menja sloge, od piskavo tečnega do globoko pripovedovalnega, ritem flowa se tekoče spreminja kar vsakih nekaj besed. Ta neverjetni občutek za tok besed Brown pripisuje igranju trobente v osnovni šoli, saj gre za instrument, ki ne igra na ritem, ampak okoli njega.

Dannyjevo sodelovanje z založbo Warp se je začelo pred tremi leti s ploščo Old. Ta je skupaj s še kakšno izdajo okoli tistega časa namigovala na bolj popularne tendence te neodvisne nišne velikanke elektronike. Atrocity Exhibition brez prilagajanja zahtevam koncertiranja in kljub tudi kakšnemu prilagajanju pri gostujočih refrenih (Petite Noir, Kelela) to podtikanje popolnoma odpihne. Bolj domiselne, izvirne, čudaške, drzne in temeljite plošče pod žarometi raperske scene letos ne boste slišali.