Lepota po ameriško

Kako deluje sodobna politika, vemo. Nenadoma izbruhne škandalozna afera, v katero je vpleten ta ali oni politik. Kaj naredi politik? Nič – potuhne se. Skrije. Izgine. Potopi se v globoko ilegalo. Ni več dosegljiv. Pravijo, da je na službenem potovanju. Ali pa na bolniški. Nihče ne more do njega. V resnici pa le čaka, da bo šlo vse skupaj mimo. In ja, vedno gre potem vse skupaj mimo. Ne brez razloga: afero slej ko prej povozi druga afera, ki izbruhne, jasno, v zvezi z nekom drugim. Afera povozi afero. Ali bolje rečeno: nova afera povozi prejšnjo afero, s katero se nihče ne ukvarja več. V trenutku je pozabljena. Inkriminirani politik se lahko vrne iz ilegale. Spet lahko dviguje telefone. In spet lahko daje intervjuje. Kot da se ni nič zgodilo. Vsi se pač ukvarjajo z ono drugo afero, ki je izbruhnila po njegovi, a tudi to afero bo kmalu in neizogibno preglasila, povozila in odpihnila nova afera, to pa spet nova.

Ne vem, kdo je patentiral to taktiko, toda Donald Trump jo je definitivno strumpiral – spremenil jo je v tekoči trak. Ne, Trump se po izbruhu škandala ne umakne ali potuhne. Ne izgine v ilegalo. Ne čaka, da bo njegov škandal povozil in preglasil škandal, povezan z nekom drugim, temveč kar sam ustvari nov škandal, ki povozi in preglasi njegovega prejšnjega.

Recimo: izkaže se, da je Trump pred leti skrivaj posloval s Kubo. Kar je škandal, afera. Kuba je bila namreč tedaj uradno pod ameriškim embargom. Ameriška podjetja z njo niso smela poslovati. Na Kubi niso smela pustiti niti centa. Človek, ki kandidira za ameriškega predsednika, ne more skrivaj poslovati z deželo, ki je pod embargom.

Kot kažejo raziskave, Trumpa namreč podpirajo prav »mali ljudje«, pretežno belski moški brez visoke izobrazbe, belski proletariat.

Toda še preden dobro izbruhne ta škandal, se izkaže, da je Trump, ki že vso predvolilno kampanjo vrešči, da bo obračunal s Kitajsko – ker zadolžuje Ameriko, uničuje ameriško gospodarstvo in krade ameriška delovna mesta – za potrebe izgradnje svojih velikih hotelskih projektov gradbene materiale, od jekla do aluminija, kupoval na Kitajskem (in to prek podjetja v davčni oazi, imenovani Britanski Deviški otoki), ne pa v Ameriki, s čimer je ameriško kovinsko industrijo prikrajšal za milijone in milijone; navsezadnje, v zadnjih dveh letih je kopica ameriških livarn crknila prav zato, ker niso več vzdržale cenovne tekme s kitajskim dampingom. Kar je škandal, afera. Človek, ki ga ujamejo pri taki nedoslednosti, ne more kandidirati za ameriškega predsednika, še toliko manj, če beton, ki ga ne more naročiti na Kitajskem, kupuje pri podjetjih, povezanih z mafijo, z »družinama« Luchese in Genovese.

Toda še preden dobro izbruhne ta škandal, se že izkaže, da je Trump, ki trdi, da je največji, najuspešnejši, najgenialnejši, najfascinantnejši podjetnik vseh časov in največji kreator delovnih mest, svoja podjetja, recimo hotelsko-igralniške komplekse v Atlantic Cityju, vodil tako slabo, da so imeli v primerjavi z drugimi igralnicami Atlantic Cityja precej večjo izgubo in so morali en passant ukinjati precej več delovnih mest kot drugi. Če kakopak ne pozabite, da so njegove igralnice doživele štiri zaporedne bankrote, kar je ameriški rekord, in da je imel – ko je šlo že vse skupaj k vragu – kar 120-krat višjo plačo od svojih zaposlenih, pravi Jonathan Lipson (The Conversation), ki dodaja: »Če ste delali v Trumpovi igralnici, ste imeli 40 % večje možnosti, da boste odpuščeni, kot pa če bi delali v drugih igralnicah. Trumpove igralnice niso bile ‘najboljše’, niti niso bile povprečne – bile so najslabše.« Kar je škandal, afera. Človek, ki trdi, da bo ustvaril 25 milijonov novih delovnih mest, slovi pa po odpuščanju in ukinjanju delovnih mest, ne more kandidirati za ameriškega predsednika.

Toda še preden dobro izbruhne ta škandal, se spet izkaže, da je Trumpovo amazing podjetništvo le dolga serija propadlih in nasedlih projektov, kot pravi Kurt Eichenwald (Newsweek): broadwayske produkcije, hotelsko-igralniški kompleksi v Atlantic Cityju (Trump Plaza, Trump Castle, Taj Mahal), letalska družba Eastern Air Lines, Trump International Hotel & Tower (Chicago), ona stolpnica v Dubaju (ki je nikoli ni bilo), finančna družba Trump Mortgage, potovalna agencija GoTrump.com, Trump Vodka ( ja, Trumpova vodka), Trump Steaks ( ja, Trumpovi zrezki), Trump University ( ja, Trumpova univerza) in tako dalje. Kar je škandal, afera. Človek, ki trdi, da je najbolj kvalificiran za predsednika, ker je tako neverjetno uspešen podjetnik, hkrati pa ima za sabo toliko neuspešnih in bankrotiranih projektov, ne more kandidirati za ameriškega predsednika.

Toda še preden dobro izbruhne ta škandal, se izkaže, da Trump že leta in leta – najmanj 18 let! – sploh ne plačuje zveznih davkov. Nič! Zero! Nada! Kar je kakopak škandal, afera. Človek, ki kandidira za ameriškega predsednika, mora plačevati zvezne davke. Če jih ne plačuje, potem je bolje, da ne kandidira, saj bi ga razkritje, da ne plačuje zveznih davkov, takoj odneslo s političnega prizorišča. Dobesedno odpihnilo bi ga. Še toliko bolj, če bi ob tem še rekel, da je izogibanje davkom znak njegove »genialnosti«. In Trump je rekel natanko to.

Toda še preden dobro izbruhne ta škandal, se že izkaže, da je Trump pred nekaj leti, ko je bil že poročen (z Melanio, prvo snaho Slovenije), razlagal, kako je skušal pofukati poročeno žensko, a mu ni uspelo, in kako ima zato, ker je slaven, pravico do vsake ženske. Če si slaven, lahko počneš, kar hočeš, v avdioposnetku dahne Billyju Bushu, bratrancu Georga W. Busha, in doda: »Lahko jih zgrabiš za pičko!« Nekonsenzualno, se razume. Toda preden navali, v usta vrže nekaj tik-tak bonbončkov – za vsak primer, da ne bi ženske potem govorile, da ima zadah. Kar je škandal, afera. Moški, za katerega se izkaže, da govori takšne reči in da ima do žensk takšen odnos, ne more kandidirati za ameriškega predsednika. Razkritje takšnih izjav – »Lahko jih zgrabiš za pičko!« – bi ga takoj spremenilo v politično truplo.

Toda še preden dobro izbruhne ta škandal, se že izkaže, da na ženske – še posebej misice, udeleženke njegovih lepotnih tekmovanj (Miss Universe, Miss USA, Miss Teen USA) – res kar plane ter se jim nepovabljen prilepi na usta ali pa jih začne v restavraciji pod mizo »grabiti za intimne dele«. Kar je škandal, afera. Moški, ki nekonsenzualno napada, poljublja in grabi ženske, ne more kandidirati za ameriškega predsednika.

Toda še preden dobro izbruhne ta škandal, Trump izjavi, da Obamova vlada v Ameriko namerno spušča imigrante, da bi se lahko 8. novembra udeležili predsedniških volitev. Kar je škandal, afera. Človek, ki tako globoko in tako lunatično zabrede v konspirološke teorije, ne more kandidirati za ameriškega predsednika, še toliko manj, ker očitno ne ve, da imigranti – sploh pa ne tisti, ki so v Ameriko prišli šele pred nekaj meseci! – nimajo volilne pravice, tako da se predsedniških volitev ne morejo udeležiti. Človek, ki nima pojma o volilni zakonodaji, res ne more kandidirati za ameriškega predsednika.

Toda še preden dobro izbruhne ta škandal, Trump na smrt bolne paciente pozove, naj še malce potrpijo in pri življenju ostanejo do 8. novembra, da bodo lahko volili zanj. »Vseeno mi je, kako bolni ste. Vseeno mi je, če ste se ravnokar vrnili od zdravnika, ki vam je dal najslabšo možno diagnozo in vam rekel, da je z vami konec. Vseeno. Vzdržite do 8. novembra ... In potem bomo rekli, da vas imamo radi in da se vas bomo večno spominjali.« Kar je škandal, afera. Ali lahko za ameriškega predsednika kandidira človek, ki volivcem sporoča: volite zame, potem pa lahko zaradi mene tudi crknete! Ne, ne more.

Slabše, kot je, itak ne more biti, mislijo. Če se bo vse podrlo, pa naj se. Ne podcenjujte apokaliptične žilice Trumpovih volivcev.

Toda še preden dobro izbruhne ta škandal, že Trump – v televizijskem soočenju v St. Louisu, repliki njegovega resničnostnega šova – napove, da bo, če bo izvoljen, svojemu pravosodnemu ministru rekel, naj najde tožilca, ki bo sprožil preiskavo proti Hillary Clinton in jo dal zapreti. Kar je škandal, afera. Človek, ki ne ve, kako deluje sistem in kakšne pristojnosti ima predsednik, in ki misli, da lahko predsednik naroči, koga naj obtožijo in zaprejo, ne more kandidirati za ameriškega predsednika.

In ja, kmalu bo izbruhnil nov Trumpov škandal, ki bo povozil, preglasil in odpihnil tega. Trump je tovarna škandalov, ki povozijo drug drugega, tekoči trak afer, ki odpravljajo druga drugo. In vsi ti škandali so izbruhnili v zadnjih nekaj dneh, tako da so kumulativno zasenčili in odpihnili vse druge Trumpove škandale in afere, ki so izbruhnili od vložitve njegove predsedniške kandidature pred letom in pol.

Rekli boste: Trump ni računal, da bo kdaj kandidiral za ameriškega predsednika, pa zdaj vse to prihaja za njim! Ne, au contraire – Trump je na vse te svinjarije in kretenizme ponosen. Še več: vse to, kar je prišlo in še prihaja na dan in se niti približno ne poda liku predsedniškega kandidata (kaj šele predsednika), ima za svoje dosežke. Za svoje genialnosti. Za dokaze svoje uspešnosti.

V imenu Trumpa A po drugi strani: zakaj bi drugim prepuščal, da s svojimi aferami in škandali povozijo njegove afere in škandale? Mar ni največji, najuspešnejši, najgenialnejši, najfascinantnejši podjetnik vseh časov? Mar niso vsi ti škandali, vse te afere, vse te svinjarije in vsi ti kretenizmi nekaj, kar je sam ustvaril – z lastnimi rokami in lastnimi možgani? Njegove afere so njegova last. Njegovi škandali so del njegovega branda. Vsakega bi najraje avtorsko zaščitil. Od vsakega pričakuje dobiček. Afere in škandali so njegove dividende. Na vsakega bi najraje prilepil napis: Trump. Svojim škandalom hoče dati svoje ime.

A to je v resnici itak njegov glavni biznis. Od leta 2006, ko je po seriji bankrotov in debaklov očitno ugotovil, da mu graditeljstvo, hotelirstvo in igralništvo ne gredo najbolje od rok, namreč pretežno počne le še to, pravi Eichenwald: prodaja svoje ime, svoj brand. Na produkte, projekte in komplekse, ki jih ustvarjajo in financirajo drugi, lepi svoje ime, ozaljšano z uspehom pompoznega resničnostnega šova The Apprentice, ki ga je začel voditi leta 2007 in ki je ustvaril vtis, da Trump pozlati vse in vsakogar, kar se je prilepilo. In tako zdaj vedno najde koga, ki verjame, da bo njegovo ime prodajalo, in ki je voljan najem njegovega imena – njegovo brandiranje, trumpiranje – bajno plačati. Recimo: Trump Hollywood, letoviški kompleks na Floridi – Trump je dal le ime. Ali pa: Trump Ocean Resort Baja Mexico, letoviški kompleks v Tijuani – Trump je dal le ime. Oh, ali pa: Trump Tower Tampa, letoviški kompleks na Floridi – Trump je dal le ime. Toda ko se

pri projektu finančno ali poslovno zalomi (in pri teh treh kompleksih se je hudo zalomilo), se Trump vedno naglo distancira: Nič nimam s tem! Ne kličite me! Dal sem le svoje ime! In prav v tem je problem: daje svoje ime, s svojim imenom recimo jamči, da se nakup apartmaja v teh luksuznih kompleksih izplača, da je investicija varna, da je posel čist, da ne bo nihče oškodovan, prevaran ali ogoljufan, a potem so zgodi natanko to. Denar izgine, projekt sprhni, depoziti kupcev so izgubljeni.

To se je zgodilo pri hotelskem kompleksu Trump Ocean Resort Baja Mexico, za katerega je Trump napovedoval, da bo »very, very special« in da bodo tisti, ki bodo vanj investirali in si v njem kupili apartma, tako uspešni, kot je on.

Mnogi so torej zagonili vse življenjske prihranke, da bi lahko živeli v trumplandiji (v Trumpovem kompleksu), za katero pa se je potem izkazalo, da je le nateg. In ko so ga kupci tožili, ker jih je zavajal, je rekel, da je še dobro, da je projekt propadel – če ne bi propadel, bi apartmaje plačali v celoti, tako pa so potem ob eksploziji nepremičninskega balona izgubili le depozite. Naj mu bodo hvaležni! Še dobro so jo odnesli. Brez njega bi jo odnesli še slabše. Če ne bi bilo njega, ne bi izgubili le depozitov, temveč celotne investicije.

Sam ni s tem ničesar izgubil. Njegove izgube je plačalo ljudstvo. In zdaj je tik pred tem, da svoje ime prilepi še na Ameriko. In to, kar je napovedoval za kompleks Trump Ocean Resort Baja Mexico, napoveduje tudi za Ameriko – ko jo bo prevzel, bo postala »very, very special«. In vsi bodo tako uspešni, kot je on.

Krog pa se sklene, ko pomislite, da to počne tudi drugod po svetu, predvsem v »eksotičnih« deželah, pravi Eichenwald – svoje ime lepi ali pa ga je skušal prilepiti v Indiji, Turčiji, Azerbajdžanu, Združenih arabskih emiratih, Savdski Arabiji, Rusiji, Ukrajini, Libiji (še pod Gadafijem!) in Južni Koreji, kjer cvetijo oligarhi, korupcija, podkupnine in velike luknje v zakonih. Mnoga Trumpova brandiranja – okej, trumpiranja kompleksov in igrišč za golf – so pristala v prahu. V Rusiji je posel padel v vodo, ker so investitorji ugotovili, da hoče Trump v zameno za svoje ime kar 25 % od celotne investicije. V Južni Koreji se je tako zalomilo, da je investitor, Kim Woo Choong, predsednik družbe Daewoo Group, sicer Trumpov poslovni partner, prebegnil v Severno Korejo!

Kot pravi Eichenwald: »Nikoli še ni bilo ameriškega predsedniškega kandidata, ki bi imel toliko finančnih povezav z ameriškimi zaveznicami in sovražnicami, biznis pa ni še nikoli tako zelo ogrožal Amerike. Če Donald Trump zmaga na volitvah in če njegove družbe takoj ne ugasnejo ter jih za vedno ne odrežejo od družine Trump, bodo Združene države Amerike na prodaj.« Glasujmo proti sebi!

Al Capone je pred mnogimi leti nekemu britanskemu novinarju rekel: »Nikar ne mislite, da sem eden izmed tistih frdamanih radikalcev. Nikar ne mislite, da razbijam ameriški sistem. Vse počnem v okviru ameriških načel. Kapitalizem – recite mu kakorkoli – daje vsakemu in vsakomur veliko priložnost, če jo zna le zgrabiti z obema rokama in iz nje potegniti kar največ.« In tu je največji paradoks: ljudje vedo, kaj počne Trump, a ga še vedno podpirajo. Še huje: Trump je to, čemur sicer nasprotujejo, to, kar jim gre na živce, to, proti čemur stalno pizdijo, a ga še vedno podpirajo. Kot kažejo raziskave, ga namreč podpirajo prav »mali ljudje«, pretežno belski moški brez visoke izobrazbe, belski proletariat. In če kdo, potem jim gredo na jetra prav elite, ki si domišljajo, da si lahko vse privoščijo, ki lahko počnejo, kar hočejo, ki ne plačujejo davkov, ki vse dosegajo po zvezah, ki so vpletene v sumljive posle, korupcijo in podkupnine, ki brezglavo trošijo in se potem rešujejo z bankroti, ki za sabo puščajo nasedle investicije in propadle projekte, ki nategujejo banke, ki živijo na veliki nogi in ki bajne kredite dobivajo na svoje ime.

Trump je popolni vihar vsega, kar bi morali »mali ljudje« prezirati. Trump je velika enciklopedija vsega, kar jih je razlastilo, prizadelo, ponižalo, frustriralo, marginaliziralo, izrinilo, izključilo in razjezilo. Zaradi takšnih, kot je Trump, se čutijo izdane, izigrane, deprivilegirane, oropane in odpuščene. Za nameček pa jih vsi, z mediji vred, pravi Robert Kuttner (The American Prospect), še zasmehujejo in razglašajo za retardirance – ker verjamejo v Boga, ker okrog hodijo oboroženi, ker nasprotujejo abortusu, istospolnim porokam in teoriji spola.

Pa so prižgali televizor.

In zagledali so Trumpa, kako v resničnostnem šovu The Apprentice sadistično odpušča tekmovalce, kriči na njih in se znaša nad njimi. Videli so magnata, ki točno ve, kdo je pravi in kdo ne, kdo si zasluži službo in kdo ne, kdo si zasluži napredovanje in kdo čevelj. Če tega ne bi vedel, ne bi bil magnat. In to, da je kričal na druge, ne pa na njih, jim je bilo všeč. Dovolj so pretrpeli, zdaj naj šefi še malo kričijo na druge! In to jih je opolnomočilo: hej, naj še drugi malo najebejo!

Lepo je videti republikance, ki skušajo ljudstvo zaščititi pred njim samim.

Trump je tako postal njihov »najljubši namišljeni prijatelj,« pravi Lynne D. Schneider (AlterNet). Namesto da bi se borili,

namesto da bi šli na ulice, namesto da bi okupirali Wall Street in Trump Tower, so gledali televizijo, resničnostne šove, Trumpa. Dobili so občutek, da so z njim v mističnem, telepatskem odnosu – da govori njihov jezik, da je njihov glas, da govori to, kar sami mislijo, da jih pozna in da jim bere misli (navsezadnje, serija The Apprentice je trajala 14 let). Še toliko bolj zdaj, ko kandidira za ameriškega predsednika – zdaj imajo še občutek, da se bori za njih!

Zato jim je za dejstva povsem vseeno. In zato jim je vseeno, če je Trump nedavno – v samem finišu predvolilne kampanje – sredi Washingtona, le nekaj ulic od Bele hiše, odprl razkošni, dekadentni, totalno elitni Trump International Hotel, v katerem sami ne bodo nikoli spali, ker si tega ne bodo mogli privoščiti, in v katerem je vse, poroča Dana Milbank (Washington Post), uvoženo. Pregrinjala so italijanska, prti so francoski, blazine, kopalne halje, kopalne kape in kavni avtomati so kitajski, hladilnik je švicarski, televizorji so korejski, brisače so indijske, porcelan je japonski, telefoni so malezijski, kavne skodelice so nemške, mila in losjoni so kanadski, tekila v minibaru pa je mehiška. Direktor hotela je Francoz, hotelski uslužbenci v glavnem priseljenci, na voljo pa sta tudi Koran in odeja za molitev. »Trumpov novi hotel ponuja vse, kar Trump sovraži.« Le čokoladni Trumpov zlatnik, ki ga je Milbank našel v sobi, je ameriški.

A kot rečeno – »malim ljudem« je vseeno. Takšni, kot je Trump, so jih tako ponižali, da so izgubili vse samospoštovanje, zato so pripravljeni v Belo hišo poslati tudi največjega norca, sneto sekiro. Slabše, kot je, itak ne more biti, mislijo. Če se bo vse podrlo, pa naj se. Ne podcenjujte apokaliptične žilice Trumpovih volivcev.

A po drugi strani: Trump – »prodajalec in prevarant«, »Tony Soprano kazinojskega kapitalizma«, kot pravi Tom Engelhardt (TomDispatch) – je »tako ameriški kot McDonaldsova jabolčna pita«. Bolj ameriški itak ne moreš biti. Njegovo življenje je ultimativno ameriško življenje. Razlog več, da bo ameriški belski proletariat z užitkom glasoval proti svojim ekonomskim, socialnim in psihičnim interesom. Ali pa je v Ameriki toliko belskih moških, ki bi si šteli v čast, če bi jim ženo pofukal Donald Trump.

Trumpu so ratingi zadnje dni padli (po anketi, ki jo je izvedel konzorcij NBC News/ Wall Street Journal, Clintonova vodi celo za 11 %), v nekaterih odločilnih zveznih državah (Florida, Severna Karolina, Pensilvanija), ki bi jih moral nujno osvojiti, če hoče priti v Belo hišo, ne pa obtičati v tistem washingtonskem hotelu, je začel zaostajati, po razkritju posnetkov, na katerih pravi, da lahko žensko »zgrabiš za pičko«, če si slaven, so ga začeli obstreljevati in sestreljevati, številni republikanci – kongresniki, senatorji, Condoleezza Rice, John McCain itd. – so mu odrekli podporo, republikansko vodstvo je strankin denar preusmerilo drugam (v kongresne kampanje), medtem ko so ga začeli nekateri vplivni republikanci celo pozivati, naj od predsedniške kandidature odstopi, in tuhtati, kako bi ga zamenjali z drugim kandidatom, recimo podpredsedniškim kandidatom Pencom.

Kar se ne bo zgodilo.

Je pa lepo videti republikance, ki skušajo ljudstvo zaščititi pred njim samim.