Slovenski pop na razprodaji

Oddaje o pop glasbi na nacionalni televiziji v zadnjih letih igrajo drugo violino. Na hitro jih ustvarjajo in še hitreje ukinjajo. Po Jonasovem Videošponu in Videospotnicah, ki so med voditeljske zvezde izstrelile Miho Šaleharja in Petra Polesa, pravzaprav ni bilo nobene, ki bi bila tako omembe vredna, da bi o njej še danes govorili. Predvsem pa, da bi kakorkoli pripomogla k domači pop in rock sceni, ki zdaj že skoraj desetletje tarna, da nima oddaje, kjer bi lahko prikazovala svoje nove videoizdelke, in pozablja, da je mladina danes pač na internetu. In da je televizijske oddaje o pop glasbi zamenjal YouTube.

Morda je zaradi tega nacionalka domači mainstream glasbeni sceni nazadnje ponudila videolestvico kar brez voditelja – Točko. Kar sicer pomeni tudi brez vsebine. Kdo pa bi danes čakal pred malim zaslonom in iz tedna v teden potrpežljivo gledal lestvico večinoma povprečnih in istih videospotov? Zagotovo nihče od mlade publike, ki naj bi ji bila oddaja namenjena.

Izjema je Aritmija, ki so jo v zadnjih letih prestavljali levo in desno, ji menjavali termine, a se ji je vseeno nekako uspelo obdržati, saj je edina namenjena bolj poglobljeni in kritični misli o glasbi. Ekipi komentatorjev Luke Zagoričnika, Gregorja Baumana, Mihe Šaleharja in voditeljice Katarine Čas je skozi vsa ta leta celo uspelo, da je ostala skoraj nespremenjena.

V opisu oddaje piše, da podpira in spodbuja »samosvoje, izvirno, avtorsko glasbeno ustvarjanje, širi glasbena obzorja in pripomore k prepoznavanju, razumevanju in sprejemanju kvalitetne glasbe, brez žanrsko, trendovsko in subkulturno podprtih predsodkov«. Žal pa bi prav nasprotno temu opisu lahko trdili za še eno v nizu oddaj, ki jih je TV Slovenija lansirala zato, da bi nahranila vedno lačne slovenske pop glasbenike. Tako so pred nedavnim dobili oddajo Popšop, kjer namesto kosmodiskov prodajajo nasmejane obraze domače komercialne produkcije.

Voditelj oddaje Nejc Šmit je daleč od trendsetrskih voditeljev Videospotnic ali Videošpona. Sicer simpatičnemu pobu so pač obuli prevelike čevlje, saj bi bil primernejši za vodenje kakšne mladinske oddaje kot je Infodrom, ki so nekakšna televizijska poročila za osnovnošolce. Popšop je prav takšen kot zveni njegovo ime – zelo pop in zelo »šop«. Predstavitve glasbenih ustvarjalcev so namreč bolj promocijske kot kritične narave. Kritiki so očitno preveč zateženi in so jih umaknili v že prej omenjeno Aritmijo. Popšop pa je do sodobnega slovenskega glasbenika prijaznejši in mu nudi platformo, da se »oglašuje«. Pa četudi zgolj za pol ure vsako drugo sredo.

Voditelju se je denimo zdelo nadvse zabavno, če bi se s pevko Nino Pušlar pogovarjal kar med vožnjo s kolesom. Se bo naslednjič s Tanjo Žagar pogovarjal med smučanjem po belih strminah?

Edini presežek Popšopa sta delo kamermanov in montaža v prispevkih s terena. Sicer pa je usoda Popšopa jasna kot beli dan – še ena oddaja za slovenske glasbenike, ki bo kmalu potonila v pozabo in se je čez nekaj let nihče več ne bo spomnil. Pokopali pa jo bodo tam nekje poleg VideoZida. Česa? No, saj to.