Portret / Jure Jakob, pesnik in pisatelj

Le malo je pesnikov, ki bi bralcem tako iskreno, prostodušno in s prefinjenim občutkom za prozni jezik razgrnili svojo pesniško genezo in doživljajski svet, ki jih vodi pri pesnjenju, kot je to storil Jure Jakob v proznem prvencu Hiše in drugi prosti spisi. V njem piše o rodnem Vitanju, o zakopanih stiskah in svetlobah otroštva, o selitvi v Ljubljano, o študiju primerjalne književnosti in filozofije in tudi o pohajkovanju po odročnih poteh, najprej peš in nato s kolesom, ki ga še vedno pomirja ali včasih vznemirja. Zanj je hoja tudi metafora. »O hoji lahko govorimo na različnih ravneh, od fizičnega premikanja do metafizičnih ali eksistencialnih razsežnosti. Ne nazadnje je tudi življenje nekakšna hoja od rojstva do groba.« Pravzaprav pesnik v Hišah le malo govori o samem pesnjenju, čeprav občasno vstopi v dialog z njemu ljubimi avtorji, Cioranom, Bernhardom, Rilkejem, zlasti pa angleškim pesnikom Tedom Hughom, da bi, včasih tudi v nasprotju z njihovim razumevanjem poezije in sveta, orisal svoje spomine na obdobja, ki so ga določila kot občutljivega človeka, in pojasnil, sebi in bralcu, zakaj je izbral poezijo za medij ubesedovanja svojega notranjega sveta. V prvem eseju z naslovom Hiše poda svojo »definicijo« dobre pesmi. V njem pravi, da je pisanje pesmi najprej veščina, ki se je moraš priučiti, »a moja izkušnja je, da se pesem konec koncev vendar predvsem zgodi. Pride, ker sem ji dovolj dolgo pripravljal prostor. Pride, ker sem dovolj dolgo čakal in oprezal za njo. Pride, ker sem v svoji nevidni hiši odprl okna dovolj na široko. In ko naposled pride, vidim, da se naseli v nečem, kar je tudi samo podobno prostoru, do katerega sem nekoč v otroštvu z vsemi štirim prilezel po deblu drevesa.« Nastajanje pesmi primerja z gradnjo hiše. Ko pesnik piše, gradi prebivališče tistemu, o čemer piše. Pesem »je ptičja hišica, ki je nisi postavil zato, da bi si nagrabil čim več ptic, ampak da opazuješ življenje in ga pokažeš tudi drugim, svojim bralcem«.