Plošča / Lady Gaga: Joanne

+ + +

Za nekatere novodobna konceptualna umetnica, za druge provokatorka v polju ultra popa. Ena izmed pevk, ki zares znajo peti, čeprav marsikdo tega niti ne opazi. Med drugim zaradi precej izumetničenih, studijsko hudo obdelanih hitov. Lady Gaga ni redno stregla le s kričečimi kostumi, ampak tudi s kričečimi pop ploščami različnih slogovnih obratov, ki so nekaj let dejansko narekovale trende. Zvezda, ki je kariero začela dokaj podzemno in raziskovalno na newyorški off-alter-avantgardni sceni enega redkih še zmeraj malce umazanih kotičkov Manhattna, na Lower East Sidu. Ki so jo vzeli v varstvo in takoj tudi odslovili pri velikanki Def Jam, še preden je posnela karkoli konkretnega. In ki je tudi projekte, ki so na prvi posluh čisti pop pofl, vedno sestavljala premišljeno, z neko konkretno zamislijo, premiso.

Z novo ploščo, kot vedno, preseneti. Gre za precej negagovski projekt: nedrzen, nekontroverzen, neglasen, nenastopaški. Joanne je Gagin vstop na ameriško sceno countryja in americane. Akustičnih kitar, soula, r & b-ja, klasičnih popevk, igranih bobnov in retro tača. Tega dostavi Mark Ronson, producent, ki ga je sodelovanje z Amy Winehouse spremenilo v retro (soul) mehanika pop mašinerije. Poleg Ronsona, ki je bdel nad skoraj celotnim projektom, med številnimi gosti in sodelavci najdemo še nekaj presenečenj: pri enem posnetku je skladateljsko znanje pristavil Josh Homme (Queens of the Stone Age), pri drugem Beck, pri tretjem Kevin Parker (Tame Impala), pri četrtem Father John Misty. In če kakšen posnetek povleče na indie rock pop, na nekakšno bolj akustično različico skupine Florence and the Machine, dobimo točno to, saj se Florence Welch na enem izmed posnetkov Gagi pridruži v ljubko usklajenem duetu.

Joanne je (še ena) potrditev, da je Gaga suverena pevka, ki ima kaj povedati in zna posneti starošolsko klasičen vokalni album, čeprav smo to nekako že vedeli, ko je predlani s Tonyjem Bennetom posnela album jazzovskih standardov Cheek to Cheek. Če bi bila glasba slogovno dosledna, bi kritika verjetno padla na rit in projekt bi v zvezde kovali z vseh strani. Pa ni. Pravzaprav so največje razočaranje Ronsonovi občasni kodrlajsasti ovinki v žvečilni pop, čeprav je Beckov pristavek z obupnim beatom še večje. Kar nekaj podlag je popolnih strelov v prazno in kar nekaj posnetkov deluje nedokončanih, kot hude luknje, v katere se brez ustrezne podpore prekucne Gagin glas.

Album tako vtis cepi: po svoje ‘navadna’ Lady Gaga, olajšana za kič, bleščice in huronsko glasnost pop plastike, deluje samozavestno mirno, veteransko in zrelo, hkrati pa je album zamujena priložnost, saj preštevilni kiksi zasenčijo precej močne kose pesnjenja in poznavalskega retro muziciranja.