Uravnotežena sprava

Jože Dežman ni navaden zgodovinar. Nekoč je bil urednik Borca, pisal je o partizanskih epopejah in naprednih revolucionarnih silah, ker je nečak narodnega heroja, je bil v mladih letih imenovan za predsednika komisije za ohranjanje in razvijanje revolucionarnih izročil. Potem se je zgodila sprememba, postal je eden od najostrejših kritikov narodnoosvobodilnega boja, predvsem revolucije in nasilja, ki ga je ta prinesla. Njegove kritike so bile ponekod upravičene, četudi pavšalne, ideološke, revanšistične. Njegova dela niso imela večje strokovne veljave, imela pa so širok politični odmev. Jože Dežman je v času prve Janševe vlade postal direktor Muzeja novejše zgodovine, v času druge direktor Arhiva Slovenije. Svojih novodobnih političnih simpatij ni nikoli skrival, kritikom iz zgodovinske stroke pa je pravil, denimo dr. Božu Repetu, da »trosijo blodnje« in »prodajajo puhlo repo«. Jože Dežman je titoizem primerjal z nacizmom. V vseh teh letih je delal tudi v komisiji za reševanje vprašanja prikritih grobišč, evidentiral je lokacije, sodeloval pri izkopih in se s politiko pogovarjal, kako se do zgodovine in njenih žrtev vesti dostojno. Jože Dežman gotovo ni človek, za katerega bi lahko trdili, da ima na dogajanje v drugi svetovni vojni in neposredno po njej neobremenjen, vsaj deloma objektivističen pogled. Nasprotno – njegov pogled na zgodovino je strukturno enak pogledu tistih, ki so neposredno po vojni govorili zgolj o partizanskih zmagah, o napakah, porazih, zločinih pa so molčali. A vse to je razumljivo, kdor se ukvarja s trupli in kostmi, težko ostane ravnodušen.