Plošča / Jóhann Jóhannsson: Orphée

+ + +

Ko smo nekje na prelomu tisočletja doživeli veliki pohod islandske glasbe, je prvenec Englabörn (2002) na površje naplavil tudi skladatelja in producenta Jóhanna Jóhannssona. Z dobro premišljenim, drznim spojem klasične glasbe in subtilne elektronike se je takrat znašel med najvidnejšimi predstavniki elektroakustične glasbe, ki so prej kot klasično občinstvo nagovarjali mladež s posluhom za popularno glasbo. Bilo je sicer jasno, da Jóhannsson že zaradi specifičnosti izraza ne bo postal novi Sigur Rós ali pa Björk, vendar je tudi njegovo glasbo močno zaznamovala prepoznavna islandska grenko-sladka melanholija in mu odprla vrata do razmeroma širokega občinstva. Že z naslednjimi ploščami se je izkazalo, da ga bolj kot v popularnoglasbeni svet vleče v svet klasične glasbe. Pisal je glasbo za teater (s plesno produkcijo je gostoval tudi v piranskem Tartinijevem gledališču), za televizijo in film ter delal aranžmaje za različne glasbenike (Tim Hecker, Barry Adamson ...).