Naslednja je Francija

»Moderni ancien régime je zgolj komedijant svetovnega reda, katerega resnični junaki so umrli. Zgodovina je temeljita in gre skozi številne faze, ko nese staro podobo h grobu. Zadnja faza svetovnozgodovinske podobe je njena komedija.« — K. Marx, H kritiki Heglove Filozofije prava, Uvod

Je izvolitev Donalda Trumpa za predsednika Združenih držav Amerike šok? Streznitev? Se je zgodilo nemogoče? V resnici nič od tega. Izvolitev Trumpa je bila vse prej nujna, neizbežna – ta nujnost in neizbežnost sta se postopoma gradili, rasli in se krepili. K volilnemu izidu je kajpada prispevalo nezadovoljstvo večine ameriškega prebivalstva nad establišmentom, nad politično elito, ki tako v Ameriki kot drugod po svetu prodaja sprego demokratične folkloristike in dereguliranega finančnega kapitalizma kot najboljši možni politični svet. Seveda je ta velika pripoved že nekaj desetletij preživeta. Hillary Clinton je – tako kot toliko desnosredinskih (tj. konservativnih in socialdemokratskih) politikov – v tem pogledu utelešenje političnega cinizma, ki je dokončno razjaril množice: neoliberalna politična elita se več kot jasno zaveda, da se je njena ideološka pravljica izpela, a se kljub temu pretvarja, da še naprej vanjo verjame in da se lahko stvari vsaj še za en mandat nadaljujejo tako kot doslej. Pa se je le zgodilo to, čemur se v angleščini lepo reče rude awakening, grobo, a tudi nesramno, vulgarno prebujenje, v podobi politika, ki to grobost in vulgarnost najbolje uteleša in čigar politični program ne vsebuje niti ene same razumne ideje.

Toda razlogov, ki so privedli do Trumpove zmage, s tem še ni konec. Njegova zmaga je postala resnično nujna in neizbežna v trenutku, ko se je končal umazani boj Clintonovega klana in njegovih privržencev proti Bernyju Sandersu. Trumpa dejansko niso privedle na oblast nezadovoljne množice, ampak demokratska konvencija. Tam se je zares odločalo, ali ima Trump realne možnosti, da postane predsednik ZDA ali ne. Clintonova je pred politični interes ZDA in celotnega sveta postavila svoj lastni interes, ki je nerazločljiv od interesa neoliberalne politične elite: zagotoviti možnosti za nadaljevanje plutokracije. Ta notranje podvojeni egoizem, združen v politični figuri Hillary Clinton, je bil bistven za Trumpovo zmago, nujni korak na njegovi poti do Bele hiše. Kajti od vsega začetka je bilo jasno, da je edini konkurent, ki bi ne samo ogrozil, ampak učinkovito sabotiral Trumpovo strategijo mobiliziranja gneva in nezadovoljstva obubožane Amerike, zgolj in samo Sanders. A za večino v demokratski stranki je Sanders pomenil problem, ker je bil sočasno nekdo, ki bi resno sabotiral nemoteno nadaljevanje »demokratične« plutokracije. Kdorkoli je torej danes ogorčen, osupel, šokiran ali kakorkoli ne razume, kako se je Trumpova zmaga lahko zgodila, vnaša v ameriško politiko in v politiko nasploh neko mistiko, ki je v njej pravzaprav ni.

Za Evropejce se sedaj seveda zastavlja vprašanje – kaj to pomeni za nas? Odgovor je tudi tukaj seveda kot na dlani. Trumpova izvolitev pomeni najmočnejši možni signal našim lokalnim protofašistom, vulgarnim populizmom in desničarskemu resentimentu. V Trumpovi zmagi bodo videli ne samo realno možnost svojega vzpona na oblast, ampak obsceno legitimacijo svoje verbalne diareje. Trump je simptom in v tem trenutku glavni akter preobrazbe političnega prostora in mišljenja, postopne prevzgoje množic v politični radikalizem ali pa vsaj v njegovo pasivno sprejemanje. Proces preobražanja Evrope v skupek protofašističnih režimov se je seveda začel bistveno pred Trumpovim vstopom v ameriško volilno tekmo. Vzhodna Evropa je v svojem rasističnem zavračanju migrantov in konstantni paranoji pred Rusijo že skoraj naturalizirala skrajno desničarstvo, Velika Britanija je na primeru brexita izpeljala isti fiasko kot demokratska stranka na ameriških volitvah ... In končno je tu Francija, »država revolucije in človekovih pravic«, ki jo mnogi vidijo kot lakmusov papir: če pade Francija, bo to znamenje, da je padla celotna Evropa. In Francija prej ali slej bo padla. Ob politični mizernosti francoskih socialistov in šibkosti tamkajšnje levice česa drugega niti ni pričakovati. Tudi če se Sarkozy vrne v tekmo, bo nemara že ob prvem poskusu naskoka na predsedniško mesto doživel isto usodo kot Clintonova.

In Nemčija? Naj zveni še tako neverjetno ali nenavadno, ampak Nemčija je v tem zgodovinskem trenutku edina država v Evropi, kjer se politični obrat ameriškega ali britanskega tipa ne more kar tako zgoditi. Ne gre enostavno za to, da bi bil tak obrat nemogoč ali nezamisljiv, a je zaradi celotnega bremena nemške zgodovine, ki še vedno učinkovito deluje v mentalnem življenju nemških volivcev, bistveno težje izvedljiv. Povedano drugače, v Nemčiji radikalizacija družbe ni vnaprej zagotovljena, kot je bil brexit ali Trumpova izvolitev. A seveda je tudi v nemškem političnem prostoru ogromno odvisno od tega, kako se bodo vedli konservativci in socialdemokrati. Če v svoje programe ne bodo vključili elementov politike, ki jo zaznavajo kot levičarsko (četudi to strogo gledano ni), ne bo vzpona skrajne desnice mogel ustaviti niti nadjazovski opomin na krvavo nemško zgodovino.