Intervju / Dalibor Matanić

Dalibor Matanić je hrvaški filmski režiser, ki je v začetku prejšnjega desetletja zaslovel s filmoma Blagajničarka bi rada na morje (Blagajnica hoće ići na more) in Prijetna mrtva dekleta (Fine mrtve djevojke). Lani je za film Zenit (Zvizdan) v Cannesu, na enem najpomembnejših filmskih festivalov na svetu, prejel nagrado v sekciji Posebni pogled, letos pa je po devetih celovečernih in številnih kratkih filmih posnel prvo televizijsko nadaljevanko Časopis (Novine), ki je na Hrvaškem dvignila precej prahu v novinarskih in cerkvenih krogih. Pravice za serijo, ki ima nemalo privržencev tudi pri nas, so že odkupili za predvajanje na tujih televizijah, morda se ji obeta celo ameriška različica.

Matanić je te dni prejel nagrado Darko Bratina. Poklon viziji, ki jo goriški Kinoatelje podeljuje ustvarjalcem, ki »estetske vrednote dopolnjujejo s posebno pozornostjo do zgodovinskega in družbenega okolja ter se zavzemajo za medkulturni dialog«.

Deset let ste si želeli posneti televizijsko serijo in zdaj, ko nadaljevanko Časopis le snemate, ste z njo ujeli zlato dobo televizije. Zakaj ste na serijo čakali tako dolgo? Ste vedeli, kaj si želite posneti, pa to prej ni bilo mogoče?

Pravzaprav se ni začelo z zamislijo, o čem naj bi posnel serijo. Sem pa želel posneti kaj, kar bi bilo po tematiki zelo resno. Ponujali so mi različne scenarije, a sem jih ves čas zavračal, saj je šlo večinoma za sitcome, žajfnice in podobno, nič ni bilo tako konkretno resnega, da bi me pritegnilo.