Izzvani socialni model

Konec oktobra je ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve na Brdu pri Kranju pripravilo konferenco Kakovostna delovna mesta za vse. Udeležila se je je tudi evropska komisarka, pristojna za to področje, Belgijka Marianne Thyssen, ki je povedala, da je evropski socialni model pred preizkušnjo. »So naše politike pripravljene na prihodnost trgov delovne sile in na prihajajoče družbene izzive? In predvsem, ali zagotavljajo socialno pravičnost?« je vprašala.

Ta teden je bil na spletni strani Skozi oči prekariata objavljen intervju, ki ga je med obiskom v Sloveniji dala uredniku spletne strani Črtu Poglajnu. Pojasnila je, da je »potreba po povečani fleksibilnosti trga dela objektivno dejstvo«. »Trg dela se je namreč zaradi uvajanja novih tehnologij, globalizacije in sodobnega načina življenja v 21. stoletju spremenil. In to veliko bolj, kot se je spremenila zakonodaja, ki varuje zaposlene.« Nato je poudarila, da ni vsak fleksibilni delavec v prekarnem položaju. Prekarni so po njenem le tisti delavci, katerih ekonomska varnost je zelo nizka, fleksibilne službe pa so lahko tudi zaželene, na primer zato, ker omogočajo prilagajanje dela prostemu času.

Vse to drži, vendar je zoprno dejstvo, da je med ljudmi, ki delajo v fleksibilnih delovnih razmerjih, manj »ekonomske varnosti« kot med redno zaposlenimi za nedoločen čas. Pogosto se to pripisuje ideološki in politični zmagi neoliberalizma, torej teorije, po kateri je za ljudi najbolje, če so spodbujani v tekmovanje med seboj. Zato naj bi vlade v zadnjih desetletjih delodajalce podpirale bolj kot delavce.

V ta okvir bi lahko umestili tudi komisarko Thyssnovo. Preden je postala političarka, je vodila organizacijo, ki je zastopala interese malih in srednje velikih podjetij. Socialo, za katero je odgovorna na evropski ravni, povezuje s pojmom »ravnotežna družba«, kar pomeni, da »gospodarska rast in družbeni napredek nista v nasprotju«. V intervjuju za spletno stran Skozi oči prekariata je povedala, da sta »ekonomski in socialni uspeh dve strani istega kovanca« in da »solidarnost lahko pride le z odgovornostjo«. Za spoprijemanje z izzivi, ki so pred evropskim socialnim modelom, predlaga klasične neoliberalne ukrepe: prožno varnost, vseživljenjsko učenje, aktivacijo brezposelnih, »primerne in vzdržne« izdatke za socialno varnost …

Če smo iskreni, pa se moramo vprašati, ali ima komisarka vendarle prav vsaj v tistem delu, ko pravi, da evropski socialni model ni pripravljen na »objektivna dejstva« in da je eno od teh objektivnih dejstev tudi »potreba po večji fleksibilizaciji«. Varstvo delavcev, ki se je uveljavilo po drugi svetovni vojni, je bilo oblikovano tako, da je izkoristilo težnjo delodajalcev, vezanih na posamezne države, da delavci čim več časa preživijo v tovarnah in pisarnah. Sedanja tehnologija omogoča, da delodajalci številne delovne naloge delegirajo na daljavo, in tudi, da je delo opravljeno kjerkoli. Izzivi so resnični, dobrih alternativ neoliberalizmu pa premalo.