Zlobiranci proti ministrici

Je res naključje, da so v DeSUS dva tedna prej, preden bi moralo zdravstveno ministrstvo koalicijskim partnerjem predstaviti prvo zdravstveno reformo po 24 letih, ministrici odrekli podporo? Ministrica Milojka Kolar Celarc naj bi pri pogajanjih z zdravniškim sindikatom Fides prekoračila pooblastila, lagala in pristala na koncesije, zaradi katerih se bo zrušil sistem plač v javnem sektorju, pravijo. Zato sedaj v DeSUS predsednik stranke Karl Erjavec in podpredsednik stranke Tomaž Gantar zahtevata njen odstop. Gantar celo pravi, da je njen nedavni podpis sporazuma s Fidesom o začasni zamrznitvi stavke zdravnikov »začetek konca koalicije«. A kljub dramatičnim tonom ni prav jasno, kaj DeSUS pravzaprav želi, prej se zdi, da je zadnji zaplet zgolj izgovor.

Kaj je pravzaprav vsebina dogovora z zdravniškim sindikatom? Najpomembnejši je prvi člen sporazuma od desetih, ki govori o uvajanju t. i. standardov in normativov. Fides je sprva zahteval, da bi v Sloveniji uvedli normative, ki bi jih določale zdravniške organizacije same, torej sindikat, zbornica in zdravniško društvo. Njihova ideja je bila, da bi si zdravniki sami določali najvišje obremenitve, glede na katere bi bili upravičeni do dodatnega plačila. A ob koncu pogajanj, ki so potekala od marca, so zdravniki le privolili, da bo normative predpisovalo zdravstveno ministrstvo. Natančneje, zdravstveni svet, ki deluje v okviru ministrstva za zdravje, v vseh podrobnostih pa jih bodo uveljavljali direktorji posameznih bolnišnic in zdravstvenih domov.

Tomaž Gantar nam je na naše vprašanje pritrdil, da se je pred kratkim res srečal s predstavnikom Adriatica Slovenice, a da tega ni registriral kot lobističnega stika, saj da je do srečanja prišlo zunaj državnega zbora.

Stališče ministrstva za zdravje je, da gre pri tem tudi za rešitev, ki je v interesu pacientov, in to se zdi verjetno. V pregledu zdravstvenega sistema, ki ga je pred letom dni zaključila Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), so namreč avtorji zaznali, da so nekateri zdravniki, predvsem v manj razvitih predelih države, šestkrat manj obremenjeni od zdravnikov na npr. Gorenjskem. Ugotovili so tudi, da obstaja v Sloveniji kar 20 odstotkov preveč napotitev k specialistom ali na urgenco, saj družinski zdravniki nimajo interesa, da bi sami opravljali lažje posege. To so nam potrdili tudi na urgenci ljubljanskega kliničnega centra. Prav tako so avtorji raziskave ugotovili, da so velik generator čakalnih dob različni kontrolni pregledi pacientov, ki jih zdravstvene zavarovalnice razmeroma drago plačujejo. Kar 50 odstotkov vseh kontrolnih pregledov naj bi recimo naročali specialisti, sicer izurjeni za bolj zapletene posege, ker to njihovim oddelkom prinaša več denarja: »Na koncu pridemo do tega, da v neki bolnišnici specialist, kirurg, opravi po pet operacij na dan, drugod pa se s kirurgi prepirajo, naj opravijo eno takšno operacijo na dan, oni pa trdijo, da so preobremenjeni, ker imajo toliko kontrolnih pregledov,« nam je povedala ministrica.

Julijana Bizjak Mlakar, sedaj poslanka DeSUS in ustanoviteljica Gibanja za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva, je sicer prepričana, da je zdravstvena ministrica »pokleknila pred lobiji v škodo bolnikov ter sistema. Ustregla je pohlepu.« Trdi, da bo »uvajanje normativov po njenem povečalo zdravniške plače za od 30 do 40 odstotkov«. Toda zdravnik Franc Vindišar, strokovni direktor bolnišnice Celje, kjer so v zadnjem obdobju testno uvajali standarde in normative, trdi ravno nasprotno. »Marsikaj, kar sedaj slišim, so natolcevanja. V politične igre se ne želim vmešavati, a če si preberete zdravniške zahteve in to, kar je bilo na koncu sklenjeno, je zaključek jasen: odslej bomo lahko zdravnike šele pravilno in enakomerno obremenili, marsikateri zdravnik bo imel tudi več časa za paciente.« Ostali členi sporazuma s Fidesom so manj pomembni. Drugi člen predstavlja obljubo vlade celotnemu javnemu sektorju in ne samo zdravnikom o tem, da bo mogoče z napredovanji preseči 57. plačni razred. Tretji člen, po katerem zdravniki za delo pri drugem javnem zavodu ne bodo več potrebovali soglasja matičnega zavoda, je v kontekstu uvajanja normativov brezpredmeten. Pravzaprav bo šele prihajajoči zakon o zdravstveni dejavnosti, ki bo po besedah ministrice sredi decembra poslan na vlado, prvič doslej od zdravnikov zahteval, da pridobijo dovoljenje za delo zunaj mreže javnih zavodov, pri zasebnikih. In potem je tu še »priloga«, za katero v DeSUS trdijo, da bi naj bila nekakšen tajni sporazum s Fidesom.

Ta priloga je, razlagajo na zdravstvenem ministrstvu, zgolj vladni projekt »fleksibilnega nagrajevanja zdravnikov«, ki je načrtovan v okviru »vladnega projekta skrajševanja čakalnih dob«, o katerem pa koalicija še ni odločila in ki naj bi predvidoma zaživel šele aprila. Na njegovi podlagi naj bi vlada nagrajevala zdravnike, ki bodo presegali določene normative. Na zdravstvenem ministrstvu računajo, da bi lahko to stalo do 18 milijonov evrov na leto več za zdravnike in 18 milijonov za ostalo osebje. A predvsem zato, »ker v Sloveniji za zdaj primanjkuje zdravnikov. Bo pa zato ta denar merljivo uporabljen na način, da se bodo čakalne dobe skrajšale,« razlaga Kolarjeva, ki še poudarja, da po novem v sporazumu s Fidesom ministrstvo zahteva zaposlovanje mladih zdravnikov, specializantov, s čimer se bodo potrebe po fleksibilnem nagrajevanju zdravnikov zmanjševale.

Paradoksalno DeSUS ta program podpira. »Podpiram standarde in normative… podpiram, da bodo tisti zdravniki, ki bodo delali več, dobili variabilni del, ker ne moremo pričakovati, da bodo delali na etični pogon,« je dejal Gantar. V čem je torej problem?

Dva tedna prej, preden bi morala ministrica predstaviti zdravstveno reformo, v DeSUS zahtevajo njen odstop, a ne znajo pojasniti, zakaj.

60 milijonov evrov »administrativnih« stroškov, ki jih tri zasebne zdravstvene zavarovalnice porabijo pri pobiranju premij dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, pomeni največjo »provizijo« v našem zdravstvenem sistemu.

Če je namreč problem v tem, da dogovor s Fidesom ruši razmerja z drugimi zaposlenimi v javnem sektorju, sodi to v pristojnost ministra za javno upravo Borisa Koprivnikarja, ki se igra z zamislijo, da bi vsi zaposleni v javnem sektorju lahko z napredovanji presegli 57. plačilni razred. V sporazumu s Fidesom je glede tega zgolj sklenjeno, da bo vlada ta predlog predložila v usklajevanje pri pogajanjih z vsemi sindikati javnega sektorja. Zaradi tega je tudi ministrica prepričana, da se v ozadju igra »neka čisto druga igra«.

Ta igra, ki smo ji bili priča minuli teden, se ponavlja. Tako kot pri pogajanjih s Fidesom so v DeSUS ministrico napadli pred mesecem dni, ko je parlament obravnaval novelo zakona o lekarniški dejavnosti. Ta zakon podpirajo na Zavodu za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), v Slovenskem farmacevtskem društvu, podpira ga Fakulteta za farmacijo, posebna delovna skupina znotraj državnega sveta pa ga ocenjuje kot izredno kakovostnega, saj naj bi z njim okrepili javni interes na področju lekarništva. Toda Gantar in Erjavec sta tedaj kljub vsemu začela groziti z razpadom koalicije. »Zakon o lekarniški dejavnosti je slab, slabo pripravljen, zmeden, nedosleden, vsebinsko nedorečen, koalicijsko neusklajen, neustaven in skrpucalo,« sta ponavljala. V DeSUS so nato v soglasju s SDS predlagali, da bi postopek sprejemanja zakona zaustavili, nato pa sprejeli kompromisno rešitev, javno predstavitev mnenj. Ta je bila med tem tudi organizirana in zakon je ta teden šel ponovno pred matični odbor v parlamentu. Toda v DeSUS so še vedno proti. Pri čemer je zanimivo nekaj drugega. Ta stranka k tako kritiziranemu lekarniškem zakonu ni niti v prvem krogu niti v drugem vložila niti enega amandmaja. So pa amandmaje vložile ZL, NSi, SMC in SD.

Kar pomeni, da moramo razloge za to, da DeSUS a priori ruši zdravstveno ministrico, iskati nekje drugje. Odgovor se verjetno skriva v zakulisnih igrah, ki jih ta stranka igra na račun javnega zdravstva. Tomaža Gantarja smo vprašali, ali se je v zadnjem času kaj sestajal z lobisti, ki zastopajo zasebne zdravstvene zavarovalnice. Po naših informacijah se je namreč srečal z Miletom Šetincem, lobistom, ki dela za Adriatic Slovenico (AS). Šetinc se je 24. oktobra glede zdravstvene

reforme srečal tudi z Andrejo Črnak Meglič (SD), ki je kot državna sekretarka zaposlena v kabinetu predsednika vlade. Toda Megličeva, ki nam je povedala, da so jo v AS prepričevali o njihovi različici zdravstvene reforme, je stik v skladu z zakonom o integriteti registrirala, Gantar pa ga ni. Gantar nam je na naše vprašanje pritrdil, da se je pred kratkim res srečal s predstavnikom Adriatic Slovenice, a da tega ni registriral kot lobističnega stika, saj da je do srečanja prišlo »izven državnega zbora«.

Da se Gantar kot predsednik parlamentarnega odbora za zdravstvo skrivoma dobiva z lobisti, ne pomeni zgolj, da grobo krši zakon o integriteti, ki od vsakega funkcionarja zahteva prijavo lobističnih odnosov. Ampak razloži tudi motive, ki stojijo za Gantarjem in Erjavcem, da dva tedna prej, preden bi morala ministrica za zdravje koalicijskim partnerjem predstaviti zdravstveno reformo, rušita ministrico.

Dvanajstega decembra bo namreč ministrica v vladno proceduro poslala zakon o zdravstveni dejavnosti, v katerem bodo med drugim uredili zdravstvene koncesije. Te več ne bo mogoče dedovati, preprodajati, koncesionarji bodo morali zaposliti zdravnike, koncesije bodo omejene na 15 let in se bodo podeljevale z javnimi razpisi. In tedaj bo ministrica v javno obravnavo vložila tudi zakon o zdravstvenem varstvu in zavarovanju, s katerim bo predlagala, da sredstva iz dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki jih zdaj pobirajo zasebne zdravstvene zavarovalnice, po novem pobira finančna uprava (FURS). In sicer po proporcionalnem sistemu, tako da bodo bogatejši plačali malce več od sedanjih 27 evrov, revnejši pa malce manj, upoštevaje celotno posameznikovo premoženje, s kapitalskimi dobički, dividendami vred. Ker bodo tri zasebne zdravstvene zavarovalnice, AS, Vzajemna in Triglav, pri tem izgubile skoraj 500 milijonov vplačanih premij na leto, od česar skoraj 60 milijonov porabijo za »administrativne« stroške, se seveda trudijo, da ministrici projekt ne bi uspel. Konec koncev teh 60 milijonov evrov danes pomeni največjo »provizijo« v celotnem zdravstvenem sistemu.

Ker zdravstvena ministrica pri pripravi zdravstvene reforme (še) ni pripravljena plačati »provizije«, je okrog nje že dve leti vihar, katerega interesne sledi vodijo prav k zasebnim zavarovalnicam.

Gantar je v preteklosti že bil v posebnem odnosu z zasebnimi zdravstvenimi zavarovalnicami, predvsem z Adriaticom Slovenico. Ko je še bil minister za zdravje, je ustanovil reformno skupino strokovnjakov, v katero pa ni povabil predstavnika javne zdravstvene zavarovalnice (ZZZS) ali Inštituta za varovanje zdravja, temveč izvršnega direktorja zasebne zavarovalnice Adriatic Slovenica. Gantar je tedaj tudi napovedal preobrazbo dopolnilnega zavarovanja v obvezno – kot si želijo zasebne zavarovalnice, ki jih je strah, da bodo mladi prenehali plačevati vse višje premije. Gre za idejo, ki jo, kot nam je povedala Megličeva, sedaj širijo lobisti teh zasebnih zavarovalnic. In sicer, da bi dopolnilno zavarovanje zasebne zavarovalnice, v rahlo reformirani obliki, pobirale še naprej. A ker živi v Sloveniji že kar 58 tisoč upokojencev pod pragom revščine, ki morajo za dopolnilno zdravstveno zavarovanje na leto odšteti polovico ene mesečne pokojnine, seveda Gantar in Erjavec zaradi reforme dopolnilnega zavarovanja ministrice čez 12 dni ne bosta upala rušiti. Treba je bilo najti drug izgovor. Morda incident v Izoli, lekarniški zakon, pogajanja s Fidesom … Karkoli je dobro.

Vprašanje zdravstvene reforme postaja tako vprašanje, ali je v Sloveniji še sploh mogoča sprememba, s katero bi krepili socialno državo in javne storitve. Vladajoči koaliciji je namreč v zadnjem letu resda uspelo speljati več reform, a skoraj vedno na način, da so sklenili kompromis z zasebnimi interesenti. Na primer, čeprav je ustavno sodišče leta 2000 soglasno odločilo, da pokopališke in pogrebne dejavnosti »iz pietetnih, zdravstvenih in sanitarno-higienskih razlogov ni mogoče zagotavljati na prostem trgu«, je stranka SMC s podporo poslancev SDS septembra skozi parlament spravila zakon, po katerem bo pokopališka dejavnost sicer ostala javna, pogrebno pa so prepustili trgu. Tako je zahtevala obrtna zbornica, ki je s tem dobila svoj del »provizije.« Afer ni bilo, zahtev po odstopu ministra tudi ne. Prejšnji mesec je gospodarski minister Zdravko Počivalšek sprostil cene naftnih derivatov ob avtocestah in hitrih cestah s prosojnim argumentom, da smo se že leta 1991 odločili za tržno gospodarstvo. Tako je želela trgovinska zbornica, katere člani lahko na tej podlagi računajo na »provizijo« Čez dober mesec bo začela veljati dohodninska reforma, s katero bo vlada peščici najpremožnejših odpustila skoraj 60 milijonov davkov. Tako je želela gospodarska zbornica.

Ker zdravstvena ministrica pri pripravi zdravstvene reforme (še) ni pripravljena plačati »provizije«, je okrog nje že dve leti vihar, katerega interesne sledi vodijo prav k zasebnim zavarovalnicam. Te so sprva plačevale alternativne študije zdravstvene reforme Ekonomski fakulteti. Nato so se njihovi strokovnjaki pod vodstvom profesorja Maksa Tajnikarja povezali v koalicijo s Fidesom in zdravniško zbornico, ki se zavzema za krepitev zasebne pobude v zdravstvu. Zdravniki koncesionarji so poskušali fronto proti zdravstveni reformi olepšati celo z domnevno samoniklimi civilnimi pobudami prizadetih pacientov. Zasebni lekarnarji so v začetku tega leta sprožili peticijo proti lekarniškemu zakonu in na koncu so se temu valu priključile še velike farmacevtske družbe in tobačne multinacionalke, združene pri ameriški gospodarski zbornici, ki jim smer, ki jo je ubrala ministrica, prav tako ne ustreza.

Ker zdravstvena ministrica pri pripravi zdravstvene reforme (še) ni pripravljena plačati »provizije«, je okrog nje že dve leti vihar, katerega interesne sledi vodijo prav k zasebnim zavarovalnicam.

Na ta način je mogoče kupiti vtis. Vtis, da je vse narobe, da ni sodelovanja z deležniki, da ni pripravljenosti na dialog in da po dveh letih ni nobenih rešitev. Zdaj, na koncu, ko je zakon o zdravstvenem varstvu in zavarovanju s 140 členi napisan, so se lobistični pritiski zasebnih zavarovalnic osredotočili na politične stranke. Lobisti Vzajemne zdravstvene zavarovalnice in Adriatica Slovenice so konec oktobra obiskovali poslanske skupine, kaže register lobističnih stikov, ki ga vodi protikorupcijska komisija. Obiskali so tudi predstavnike DeSUS in SD. Stavka in pogajanja s Fidesom so se tako več kot očitno pojavili kot priročni izgovor za blokado reforme. A ne gre za sporazum s Fidesom, posamezni deležniki, predstavniki zasebnih interesov, zahtevajo, da jim ministrica odškrne del »provizij« v prihajajoči reformi. In ti zasebni interesi v zdravstvu so se v zadnjih letih izjemno razrasli, tako kot njihovi apetiti. Medtem ko se slovensko zdravstvo spopada z najglobljo krizo po osamosvojitvi, ko se v bolnišnicah podaljšujejo čakalne vrste, zasebništvo cveti kot še nikoli.

Po zadnjem poročilu Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) že v tem trenutku prebivalci za svoje zdravje iz lastnega žepa, torej iz zasebnih sredstev, dajemo več, kot je povprečje v EU, za javno zdravstvo pa dajemo manj od povprečja. Korak nazaj je vse težji. 

Socialni demokrati onemogočajo obravnavo novele protitobačnega zakona

Ta teden so z ministrstva za zdravje vladi poslali zakon o omejevanju porabe tobačnih izdelkov. Navadno ministrstva vladi pošiljajo politično usklajene zakone, tokrat pa so ga poslali z opombo, da gradivo še ni koalicijsko usklajeno, saj zakonu nasprotujejo Socialni demokrati (SD).

Uživanje tobaka je sicer na prvem mestu med preprečljivimi vzroki smrti v Sloveniji. Po podatkih Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja (NIJZ) je tobak glavni vzrok za okrog 25 odstotkov vseh smrti v Sloveniji. Samo zdravljenje posledic kajenja državo stane okrog 72 milijonov evrov na leto, po podatkih evropske komisije pa ima Slovenija zaradi umiranja delovno aktivnih skupaj 1,6 milijarde škode na leto.

Mnogi ukrepi, s katerimi so poskušale vlade v preteklosti omejevati kajenje, niso imeli posebnega učinka, zaradi česar so se države nedavno odločile za ukrep, ki so ga pred tem zagovarjali številni strokovnjaki ali nevladne organizacije. To je prepoved opremljanja cigaretnih škatlic z blagovnimi znamkami. Gre za ukrep uvajanja enotne embalaže brez značilnih logotipov. Enotno embalažo je leta 2012 prva uvedla Avstralija in njihovi nedavno objavljeni podatki kažejo na velik uspeh. V posameznih starostnih kategorijah naj bi zaznali okrog dveodstotni letni padec kadilcev, zaradi česar bodo enotno embalažo letos uvedle še Velika Britanija, Francija in Madžarska.

Tudi slovensko zdravstveno ministrstvo je ta teden vladi poslalo novelo protitobačnega zakona, s katerim bi uvedli že omenjeno enotno embalažo. A tej rešitvi za zdaj nasprotujejo Socialni demokrati. Kot pojasnjuje njihova poslanka, članica parlamentarnega odbora za zdravje, Bojana Muršič, SD skrbi, da bo Slovenija s tem, ko bo s cigaretnih škatlic zbrisala blagovne znamke, kot je recimo značilni rdeči napis »Marlboro«, kršila pravila, ki urejujejo intelektualno lastnino. »Naš zakon je glede na evropsko direktivo preveč restriktiven. S temi ukrepi se Slovenija vnaprej predaja tveganju, da jo bodo multinacionalke tožile,« nam je razložila.

Iz stranke so nam še dodatno sporočili, da so jih prepričala predvsem opozorila bivšega direktorja urada za intelektualno lastnino Bojana Pretnarja, ki »… opozarja na celo stomilijonske tožbe tobačne industrije, ki bi jih Slovenija zaradi slabo pripravljene zakonodaje lahko izgubila«. Toda Bojan Pretnar ni zgolj bivši direktor urada za intelektualno lastnino, ampak tudi strokovnjak, ki izjemno tesno sodeluje s tobačnimi multinacionalkami, predvsem s Philipom Morrisom.

Kot opozarja Jan Peloza iz organizacije Brez izgovora, ki se zavzema za uvedbo enotne embalaže, je Philip Morris v Sloveniji že večkrat organiziral in plačal dogodke, katerih gost je bil gospod Pretnar: »Poleg tega nam je gospod Pretnar tudi osebno

priznal, da je bil na usposabljanju o intelektualnih pravicah, ki ga je plačala tobačna industrija.« Pretnar nam je sicer že pred časom po elektronski pošti sporočil, da se z vprašanjem enotne embalaže ukvarja samoiniciativno in da ni noben lobist. A Jan Peloza nam je pokazal 400 strani dokumentacije o lobiranju tobačne industrije na ravni EU, ki jo je nevladnim organizacijam nedavno poslal eden od žvižgačev. V tej dokumentaciji pa je glede slovenskih evropskih poslancev, tudi iz vrst SD, zapisano, da je z njimi v stiku ameriška gospodarska zbornica kot predstavnica tobačnih multinacionalk prek lokalnega »strokovnjaka za intelektualno lastnino«. Zaradi že dokazanega tesnega sodelovanja med ameriško gospodarsko zbornico in Pretnarjem ter zaradi uporabljenih argumentov in taktike Peloza domneva, da je Pretnar tisti strokovnjak, ki zastopa tobačne multinacionalke v Sloveniji.