V imenu solidarnosti

Ključni zakon zdravstvene reforme, zakon o zdravstvenem varstvu in zavarovanju, je napisan, tako kot druga dva, zakon o pacientovih pravicah in zakon o zdravstveni dejavnosti. Ključni, tisti o reformi, ima 171 členov. Brez finančnih prilog. Minuli teden ga je ministrica Milojka Kolar Celarc predstavila koaliciji. Prvi odziv Tomaža Gantarja (DeSUS), ki vodi parlamentarni odbor za zdravstvo, je bil: »Od predstavitve sem pričakoval precej več. Dobili smo le idejne predloge.« Vodja poslanske skupine Matjaž Han pa meni: »Za širšo razpravo je za zdaj premalo pripravljenega.«

Zdravstvena reforma je v rokah obeh manjših koalicijskih strank. Ti za zaprtimi vrati kalkulirata, kaj bi se jima pri tako pomembni spremembi po polovici mandata bolj splačalo. Storita lahko karkoli. Njuna odločitev bo nazadnje popolnoma politična.

Spomnimo se primera izpred dveh mesecev, ko je bil na mizi zakon o lekarniški dejavnosti. Ta naj bi bil slab, slabo pripravljen, zmeden, nedosleden, vsebinsko nedorečen, koalicijsko neusklajen, neustaven in skrpucalo, so ponavljali predvsem v Desusu, a tudi v SD. Ta teden sta ga stranki brez zadržkov sprejeli, čeprav se v bistvenem ni spremenil.

Zdravstvena reforma, ki jo je ministrica ta teden predstavila koaliciji, ni zgolj zdravstvena reforma. Je preskus, ali je v Sloveniji še mogoče narediti korak v smeri krepitve solidarnosti. Zasebno zdravstvo se iz leta v leto krepi, zasebni zdravstveni interesi v sedanjem kaosu rastejo. Samo v zadnjem letu smo dobili novih 225 zasebnih zdravstvenih podjetij, katerih tržni delež je v Sloveniji nad povprečjem EU. Že zdaj smo na tem področju bolj kapitalistični od »kapitalistične« EU, korak nazaj bo vse težji.

V zdravniški zbornici drugemu pomembnemu zakonu reforme, zakonu o zdravstveni dejavnosti, nasprotujejo tudi zato, ker »onemogoča ustanovitev zasebnih bolnišnic« in ker z njim ministrica varuje »interese javnih zavodov«. Desus in SD, ki sta politično neprimerno bolj izkušeni stranki, s takšnimi argumenti zdravstvene reforme ne bosta rušili, če se bosta za to odločili. Lahko pa vedno rečeta »pričakovali smo več«.

Zdravstvena ministrica ima zaradi vsega zapisanega proti sebi celo armado sovražnikov. Hiperkritičnost do nje je bila kar nekajkrat sumljiva, ni bilo afere, kjer posamezna interesna združenja, zbornica, Fides, zdravniško društvo, celo sponzorirana civilnodružbena gibanja, ekonomski strokovnjaki, farmacevtska in tobačna podjetja ne bi zahtevali njenega odstopa ali širili dvoma o njeni pristojnosti. Od primera Izola do skoraj vsakega posameznega gradbenega zapleta so ji novinarji zato postavljali vedno isto vprašanje: Boste zdaj odstopili?

A v resnici ne gre zanjo. Čaka jo le upokojenski staž, ne pa naslednje volitve ali služba v multinacionalki. V resnici gre za solidarnost. Ko je pred 16 leti podobno poskušal takratni podpredsednik LDS Dušan Keber, mu ni uspelo. Kako močna je ministrica? Ali bolje, kako močen je predsednik vlade Miro Cerar?