Ciao a tutti

Matteo Renzi je kljub porazu ohranil mirno kri. Prejšnjo sredo zvečer kmalu po šesti uri, ko je pred strankarskimi tovariši razčlenil razmere v državi, z njegovega obraza ni bilo razbrati pretirane skrbi, čeprav je bil za njim najhujši polom v politični karieri.

Zadnji italijanski premier je bil v odpeti modri srajci in s pobalinskim nasmeškom videti sproščen, ko je obljubil, da bo zdaj s širokim nasmehom odkorakal na Kvirinalski grič in predsedniku države oznanil odstop. Bilo mu je v čast, da je nekaj časa smel voditi Italijo – najlepšo državo na svetu.

Bil je topel zimski dan, prebivalci Rima so pri 18 stopinjah pohajkovali po ulicah starega dela mesta, in če ne bi bilo mastnih naslovov v dnevnikih, bi že tako rekoč vsi pozabili, da Italijo spet maje politični potres: padla je tudi 65. vlada povojnega obdobja, ker je premier Renzi svojo politično usodo povezal z ustavno reformo in doživel poraz na referendumu o njej. »Ciao a tutti!!! E grazie, Matteo,« se je Renzi poslovil od Italijanov na kartici z uradno premierovo glavo: Adijo, vsi skupaj, in hvala! Matteo. Takšno slovo je zelo italijansko, hkrati pa slovo moškega, ki že takoj po najtemnejši uri razmišlja o vrnitvi.

V noči z nedelje na ponedeljek, ko je premier po dobrih tisoč dnevih na položaju v osvetljeni Sali dei Galeoni na sedežu vlade priznal poraz, je bil še vidno prizadet zaradi izida referenduma: na skoraj 60 odstotkih oddanih glasovnic je bil obkrožen ne za ustavno reformo. Mož, ki so mu ob zasedbi položaja februarja 2014 številni pripisovali, da bo posodobil Italijo, ohromljeno zaradi recesije in neuresničenih reform, je moral opazovati burno veselje nasprotnikov.

Vodja desnopopulistične Severne lige Matteo Salvini je govoril o »zmagi ljudstva«. Luigi di Maio, komaj 30-letni up Gibanja petih zvezd, je donel, da se bodo takoj začeli pripravljati na prevzem oblasti. Protestna stranka, priljubljena predvsem med mladimi Italijani, zahteva referendum o izstopu z evrskega območja. Vodja Gibanja petih zvezd Beppe Grillo je naravnost povedal, da je čas za zamenjavo na vrhu: »Čim prej bodo volitve, tem bolje.« Ni edini tega mnenja. Tudi Renzi si očitno želi, da bi bile volitve čim prej, in razmišlja o možnosti, kako bi vendarle ostal na oblasti. Navsezadnje, pravijo tisti, ki so mu blizu, je dobil 40 odstotkov glasov, čeprav je sam nastopal proti vsem.

Ali bodo res razpisane volitve in kdaj, je težko napovedati. Preudarni predsednik države Sergio Mattarella, pravnik, ki izvira s Sicilije, se boji za trdnost kronično zadolžene države. Po njegovih predstavah bi uradne posle lahko opravljala okleščena prehodna

vlada, in sicer vse do predčasnih volitev ali celo do rednih volitev leta 2018. Renzija ne zanima, da bi ostal vršilec dolžnosti: je mlad, edini zvezdnik socialdemokratov in njegove kariere še zdaleč ni konec.

Zahteve po novih volitvah niso tako preproste, saj hočejo vlada in večina opozicijskih strank še prej uveljaviti novo volilno pravo – sedanji zakon je prilagojen zavrnjeni reformi ustave.

Le Gibanje petih zvezd bi rado ohranilo sedanjo pravno ureditev, ker bi mu lahko koristila. V raziskavah javnega mnenja je trenutno skoraj primerljivo z Renzijevo socialdemokratsko Partito Democratico. Protestna stranka bi sicer rada vladala, vendar se je volivcem zavezala, da ne bo sklenila koalicije. Tudi zato Renzi lahko upa, da bo z malo sreče zmagal na naslednjih volitvah.

Razmere so notranjepolitično zapletene, hkrati pa so nevarne tudi za preostalo Evropo. Italija je dežela s tretjim največjim gospodarstvom na evrskem območju – in raziskave javnega mnenja kažejo, da sile, ki nasprotujejo EU, trenutno podpira približno 60 odstotkov ljudi.

Italija je dežela s tretjim največjim gospodarstvom na evrskem območju – in sile, ki nasprotujejo Evropski uniji, trenutno podpira približno 60 odstotkov ljudi.

Poleg Gibanja petih zvezd za izrazito kritični do EU veljata predvsem Severna liga in skrajno desna stranka Fratelli d’Italia. Podobna stališča ima tudi Naprej, Italija nekdanjega predsednika vlade Silvia Berlusconija. Avgusta je komaj vsak drugi sodelujoči v raziskavah javnega mnenja podpiral članstvo Italije v uniji – to je dramatično nizka vrednost v državi, ki je ustanovna članica unije in je bila navdušena nad zamislijo o združeni Evropi, a je po letih gospodarske krize postopno izgubila vero v ta projekt.

Prav zdaj so dvomi še posebej izraziti, in sicer neposredno pred 25. marcem 2017, ko bodo na rimskem Kapitolskem griču  pripravili slovesnosti ob 60. obletnici: v senatorski palači, ki jo je zasnoval Michelangelo, je šest predsednikov vlad evropskih držav podpisalo rimsko pogodbo – rojstni list EU. In slovesnost bo potekala v ozračju doslej najhujše krize slavljenke.

V sami rimski senatorski palači za zdaj še ni čutiti kriznega razpoloženja. Tam ima namreč prostore županja italijanske prestolnice Virginia Raggi, članica Gibanja petih zvezd. Polom Mattea Renzija vidi kot prvi gradnik na poti svoje stranke na oblast: »Zdaj bomo vnovič zgradili to državo,« je obljubila, »naša revolucija se ne bo ustavila v Rimu in Italiji.«

Nenaklonjenost EU je mogoče razložiti z gospodarsko statistiko: Italija je po letu 2007 industrijsko proizvodnjo zmanjšala kar za četrtino. Med letoma 2005 in 2014 so plače v vseh prihodkovnih razredih v državi ostale enake ali so se celo znižale. Le zadolženost države se je povečala in danes znaša 133 odstotkov letnega bruto domačega proizvoda. Italijanska država mora letos samo za poplačilo obresti zbrati približno 66 milijard evrov. Če se bodo obresti na kapitalskih trgih zvišale, ji grozi plačilna nezmožnost.

Razmere zaostruje kriza v italijanskih bankah, ki so si nabrale za 360 milijard evrov slabih posojil. Zlom bi pretresel celotno evrsko območje. Italija je sicer na začetku meseca objavila, da ne bo prosila za evropsko pomoč za rešitev svojih bank. A verjetno pri tem ne bo mogla vztrajati. Renzijev naslednik in bližnji sodelavec Paolo Gentiloni je ta teden predstavil svojo ministrsko ekipo, na položaju ministra za gospodarstvo in finance pa pustil drugega Renzijevega tesnega sodelavca Piera Carla Padoana. 

© 2016 Der Spiegel