Umor iluzij

Hadem Golani, 19-letnik begunec iz Afganistana, se je za intervju z novinarji oblekel v črn hudi z napisom I’ve got 99 problems. Imam 99 težav.

Zdaj je dobil še stoto: kot ugotavlja nemška policija, je oktobra letos v Freiburgu neko študentko posilil in ubil mlad Afganistanec. Hadem je vrstnik osumljenca, vendar ga ne pozna. Nad zločinom je šokiran, tako kot njegovi rejniki in vse mesto. Strah ga je, da se ga bodo ljudje začeli izogibati ali celo napadati.

Mladenič bi rad dokončal šolanje in začel vajeništvo kot pečar, nato pa najel stanovanje. V rejniški družini mu ob polnem hladilniku in zlatem prinašalcu Salomonu sicer ni hudega. »Bojimo se, da se bodo Hademu zaprla mnoga vrata,« je povedal njegov rejnik Andreas Wende. V družini že nekaj dni govorijo o tem umoru in trpljenju sorodnikov umorjenega dekleta, pa o tem, kako se zdaj godi rejnikom storilca.

Družina Wende z najstniškima otrokoma je rejenca k sebi sprejela pred dvema letoma: »Takrat je še vladala kultura dobrodošlice,« je povedal Wende, po poklicu psiholog. Danes je tudi on bolj nezaupljiv, pa tudi strah ga je postalo. »Naučil sem se, da se pri vključevanju mladih iz tujih kulturnih krogov lahko pojavljajo težave, s katerimi bi se morali ubadati profesionalci.« Smrt študentke je bila hkrati smrt ideala, se zdi tako mnogim v Freiburgu kot širše po deželi: ni več iluzij, da so tujci v Nemčiji dobro sprejeti, da ni večjih ovir, vsaj ne takšnih, ki jih z malo truda ne bi bilo mogoče premagati. »To je črni scenarij, ki so se ga bali vsi, ki pomagajo beguncem,« je izjavil Thomas Köck, vodja organizacije Christopherus, ki je Hadema pripeljala k Wendejevim. »To je primer, kot ga še ni bilo, in nas je vse prizadel.«

Kanclerka Angela Merkel je izjavila: »Če se bo pokazalo, da je šlo za afganistanskega begunca, je to treba nesporno obsoditi, tako kot vsak drug umor, vendar ga tudi pravilno poimenovati.« Domnevni storilec Husein K. je bil rojen 12. novembra 1999 v Gazniju sredi Afganistana, njegov materni jezik je dari. V Nemčijo je prišel 18. novembra 2015, torej v obdobju, ko je begunski val na balkanski poti dosegel vrhunec. Prišel je brez staršev ali drugih odraslih sorodnikov, torej brez spremstva, kot se temu uradno reče. Bil je brez dokumentov in februarja je prek deželnega urada, ki je začasno prevzel skrbništvo nad njim, vložil prošnjo za azil.

Mladi begunec Hadem je nad zločinom šokiran, tako kot njegovi rejniki in vse mesto. Strah ga je, da se ga bodo ljudje začeli izogibati ali celo napadati.

Zvezni urad za migracije in begunce njegove prošnje še ni obravnaval. Vložil jo je, da ga ne bi mogli izgnati. Husein sicer verjetno pripada šiitski manjšini Hazarov, ki jih ponekod preganjajo talibani. Številni Hazari živijo v Iranu, kjer pogosto veljajo za drugorazredne državljane. Morda je tudi Husein prišel od tam.

Od pomladi je živeli pri rejniški družini v vzhodnem delu mesta, v hiši na robu gozda. Rejnik opravlja ugleden poklic. Husein je od decembra obiskoval zasebno poklicno šolo Vianova, specializirano za otroke in mlade s težavami. Pred tem je živel v stanovanjski skupnosti, povezani s to šolo, skupaj z drugimi mladimi begunci iz Sirije in Afganistana.

Neki sošolec ga je opisal kot fanta, ki ima težave. Husein naj bi kadil hašiš in pil veliko alkohola, predvsem vodke. »Vsi to vedo.« Poleg tega se je dobival z drugimi mladimi v parku Colombi blizu glavne železniške postaje, alkohol pa so si priskrbeli v trgovini ali kiosku.

Na začetku meseca je Huseina še videl v mestu in si z njim izmenjal nekaj nepomembnih besed. »Prejšnji mesec je bil žalosten, pred tem pa vedno dobre volje,« je povedal fant.

Husein je bil vpleten v pretep na šoli, zaradi katerega so morali celo poklicati policijo. Freiburško tožilstvo poroča še o drugem primeru aprila letos: Huseina so obtožili, da je sodeloval v »sporu med mladimi« na nogometnem igrišču, vendar se je pozneje izkazalo, da je bil osumljenec predvsem žrtev, ne pa storilec, je povedal tiskovni predstavnik tožilstva. »Nikoli ga ni bilo doma, vedno je pohajkoval,« je povedal begunec, ki je Huseinov prijatelj na Facebooku. »Nikoli nismo vedeli, kje je.« Kljub temu naj bi bil Husein prijazen fant: »Nisem mislil, da lahko stori kaj takšnega.« Na svojem profilu na Facebooku se Husein predstavlja z reperskim slogom, na nekaterih fotografijah ima črno čepico s ščitkom, na drugih bele slušalke. Na nekaterih selfijih ima temne in kratke lase, na drugih dolge in posvetljene.

Husein je objavil tudi podobo izmišljenega volkodlaka, ki se nagiba nad žensko, in fotografijo tetovaže, verjetno svoje. Poleg ujede stoji modra misel o minljivosti življenja, nekaj v smislu: »Kar se je zgodilo pred našimi očmi, se spremeni v našo usodo. Komaj lahko razmislimo o tem, že piše na nagrobniku, da nas je Gospod poklical k sebi.« Se za tem skriva kaj več kot temačne misli najstnika, je to znak psihičnih težav?

Okoliščine dejanja še niso povsem pojasnjene in Husein ne odgovarja na vprašanja. Policija je ugotovila, da je osumljenec v noči zločina tik pred drugo uro na postajališču v središču mesta vstopil na tramvaj proti Littenweilerju in petnajst minut pozneje izstopil na končni postaji. Potrjeno je tudi, da sta se mladi osebi, ki se po za zdaj znanih podatkih sicer nista poznali, srečali ob tretji uri zjutraj ob reki Dreisam.

Maria L. se je s kolesom peljala proti študentskemu domu. Bila je na zabavi študentov medicine v freiburški četrti s številnimi ustanovami, na kateri je bilo več kot tisoč gostov. Zjutraj je neka sprehajalka našla njeno truplo – posiljeno dekle se je utopilo v reki.

Zločin se je zgodil na kraju, ki ga poznajo vsi prebivalci Freiburga, ki se ukvarjajo s športom ali se radi sprehajajo: to je široka pot za pešce in kolesarje, ki poteka ob reki Dreisam in mimo stadiona. Dolina je z obeh strani obdana s pobočji Schwarzwalda.

Na drevesu blizu kraja zločina visijo šopki in žalne voščilnice. »Hvala za tvoj nasmeh, za vso svetlobo, ki si jo prinesla,« piše na eni. Ob vznožju drevesa gorijo svečke, 6. decembra bi študentka praznovala 20. rojstni dan. »Vse se nas je zelo dotaknilo,« je povedala neka sprehajalka, ki sicer stanuje v bližini, po umoru pa si v temi ne upa več ven, gozdu pa se izogiba tudi podnevi. »Freiburg je bil kot iz Trumanovega showa, popoln svet,« je razložila ženska s francoskim naglasom, ki poučuje na bližnji nemško-francoski šoli. Zdaj se ji zdi, da se bo morala navaditi na vzdušje, kakršno sicer vlada v velikih francoskih mestih: »Ženske morajo biti tam zelo previdne.« Freiburg ni pravljično mesto, v katerem vedno sije sonce, je opozoril nadžupan Dieter Salomon. Že nekaj let prosi za več policistov. Tik pred aretacijo Afganistanca mu je deželna vlada začasno odobrila 25 dodatnih delovnih mest. »Včasih so se ljudje spraševali, le kaj počnejo kifeljci v našem mestu,« je Salomon povedal o svojem sicer levo alternativno usmerjenem mestu. »Danes so veseli, da nekdo pazi nanje.« Občutek varnosti prebivalcev tega mesta je načet in že kar nekaj časa se ponaša z nazivom, da je prestolnica kriminala dežele Baden-Württemberg.

K temu nazivu so pripomogli tudi mladoletni tujci brez spremstva. Zaradi bližine Francije in Švice jih razmeroma veliko pristane v Freiburgu, Čeprav je število beguncev v Nemčiji nasploh upadlo, je v to mesto do konca novembra prišlo že 577 mladoletnih oseb, skoraj 30 odstotkov več kot vse lansko leto.

Že leta 2014 do bile težave z mladoletnimi begunci: mladi moški, večinoma iz severne Afrike, so preprodajali mamila za železniško postajo, kradli potnikom in nadlegovali ženske. Mesto je mlade poslalo v šolo in se potrudilo, da jih je nastanilo v družinah s pedagoškim strokovnim znanjem.

Na začetku letošnjega leta je prišlo do novega vznemirjenja: prav v levo alternativnem glasbenem klubu White Rabbit je bilo vodstvo zaradi nenehnega nadlegovanja žensk prisiljeno sprejeti ukrep, da smejo v klub le begunci s klubsko izkaznico in po tem, ko se seznanijo s pravili primernega vedenja. Julija naj bi na ženskem stranišču prišlo do poskusa posilstva, obdolžen je bil neki begunec.

Ali domnevno posilstvo z umorom sodi v isto kategorijo? Meščanom se zdi, da obstaja povezava med vsemi temi dogodki, je pojasnil nadžupan Salomon. In dodal: »Dejanje ni še toliko hujše, ker ga je zagrešil begunec. Če bi bil to Nemec, ne bi bil nič manj iz sebe.« Zaradi takšne izjave je dobil kup sovražnih elektronskih sporočil; nekega dne jih je tožilstvu posredoval kar 80. Salomonovi ljudje so morali začasno zapreti nadžupanov profil na Facebooku.

Če se bo pokazalo, da je šlo za afganistanskega begunca, je to treba nesporno obsoditi, tako kot vsak drug umor, vendar ga tudi pravilno poimenovati, pravi Angela Merkel.

Primer torej odmeva. Vodja Pegide Lutz Bachmann je posebej zaradi tega dogajanja priletel iz prostovoljnega izgnanstva na Tenerifih in v Dresdnu govoril o enem od žalostnih posameznih primerov, ki pa »zaradi pogostosti slikajo precej nazorno celotno podobo«. Med rjovenjem množice mu je z jezika zletel tudi izraz morilski begunec.

Statistika ne potrjuje takšnih navedb. Lani je bilo v Nemčiji 13 umorov, povezanih s spolnimi kaznivimi dejanji. Med enajstimi osumljenci, ki so jih preiskovali, je bil en tujec, vendar ni izviral iz muslimanske države, temveč iz katoliške Poljske.

A vendar, kot da bi hoteli ponazoriti neskladje med statistiko in vzdušjem med ljudmi, je policiji očitno uspelo pojasniti še en primer: preiskovalci v Bochumu so prepričani, da so prijeli posiljevalca dveh študentk. Osumljenec je 31-letni prosilec za azil iz Iraka. Decembra 2015 je prišel v Nemčijo z ženo in dvema otrokoma, družina ni z ničimer izstopala in policija ni v zvezi z njim pred tem dobila nobene prijave.

Vseeno naj bi 6. avgusta ta moški po prepričanju tožilstva v Bochumu napadel 21-letno kitajsko študentko, ki se je vračala v študentski dom. Žrtev naj bi odvlekel v bližnji gozdiček in jo z vrvjo ranil po vratu. Študentko je skušal večkrat posiliti. Nato naj bi 16. novembra napadel in posilil 27-letno študentko, prav tako iz Kitajske.

Podobno kot silvestrska noč v Kölnu bi tudi freiburški primer lahko še dolgo zaposloval politiko. Umor študentke Marie L. pušča veliko nezaceljenih ran: njena družina je bila priča, kako so nekateri izrabili njeno smrt za svojo propagando, rejniške družine so začele dvomiti o svojih idealih, zaskrbljeni begunci se bojijo, da se bo vzdušje zaostrilo proti njim, razočarani prostovoljci se sprašujejo, komu pravzaprav pomagajo. 

© 2016 Der Spiegel