Pokémoni in črni jezdeci, združite se!

V soboto je ljubljanska Fakulteta za računalništvo in informatiko gostila konvencijo Makkon. Prvotno je bila zamišljena kot dogodek, ki bi enkrat na leto združil oboževalce japonske pop kulture, mang in animejev, vendar so njena vrata že dolgo na široko odprta vsem navdušencem nad fantazijskmi in znanstvenofantastičnmi pojavi. Makkonu je torej uspelo povezati skupnost, ki je sicer fragmentirana na številna društva in skupine, osredotočene na posamezne fantazijske žanre. Tako je bilo tudi letos, ko je prireditev pritegnila več kot tisoč ljudi vseh starosti.

Številni med njimi so prišli našemljeni v najljubše fantazijske like in res je zanimivo, da tako imenovane geekovske konvencije, kakršen je slovenski Makkon, iz aktivnih oboževalcev fantazijskih svetov, ki so pogosto sicer precej sramežljivi in introvertirani, izvabijo toliko samozavesti, da se posebej za te priložnosti oblečejo v ekstravagantne in pogosto tudi izzivalne kostume. Svetovna »geekovska« skupnost je iz želje po večji bližini z liki iz svojih najljubših fantazijskih zgodb ustvarila dejavnost cosplay, katere ime je sestavljeno iz angleških besed costume (kostum) in play (igra) in vključuje izdelovanje kostumov in dejavno vživljanje v like. Malce sporno se zdi le, da pri tem sodelujejo tudi osnovnošolske deklice, ki si kljub rosnim letom nadenejo izrazito razgaljene kostume, ker so takšni pač kostumi njihovih najljubših likov iz japonskih risank.

Na konvenciji Makkon je bil razlog za cosplay tudi tekmovanje. Našemljena množica pa je opogumila celo tiste manj tekmovalne obiskovalce, da so si v sramežljivi skromnosti nadeli vsaj plastična vilinska ušesa ali barvno lasuljo.

Dan Oblak, očak lokalne scene anime cosplay in eden od glavnih organizatorjev konvencije Makkon, je bil recimo oblečen v kostum Pikachuja, ikonične maskote vseh Pokémonov, na glavi pa je nosil orjaški cilinder, kakršnega bi mu zavidal celo Abraham Lincoln. Ob pogledu na polno dvorano se je strinjal, da njihova skupnost res omogoča socializacijo tudi vsem tistim, ki se v družbi ne znajdejo najbolje: »Zgodi se, da kar naenkrat odkrijejo dogodek, kjer vsi navzoči ne glede na starost aktivno spremljajo risanke, se oblačijo v kostume in brez sramu igrajo računalniške igrice. Tako se nam pridružijo. Ne pravim, da s tem spreminjamo svet, vendar tistim, ki se počutijo same, dajemo upanje. Marsikdo, ki si v družbi ne upa niti spregovoriti, se na naših srečanjih razživi.«

Pomemben del konvencije so vsako leto predavanja. Predavatelj, ki je v stroki cosplay znan kot LonelyWolf J, je v unikatnem kostumu vojščaka (stormtrooperja) iz kultnih znanstvenofantastičnih filmov Vojna zvezd zainteresirani množici zagreto razlagal, kako izdelati popoln kostum stripovskega junaka Iron Mana. V prvi vrsti predavalnice je pozorno poslušala skupina petih prijateljev, od glave do peta oblečenih v roza spandeks. Nekaj vrst za njimi se je v predavanje poglabljal čarovniški kralj iz Angmarja, vodja črnih jezdecev iz Tolkienove knjižne klasike Gospodar prstanov. Ob njem se je dolgočasil deček, oblečen v nekakšnega rakuna, za njim pa je blaženo strmela deklica, preoblečena v Pikachuja, ki je bil nedvomno glavni hit letošnje konvencije.

Po kratkem odmoru je govorniški oder prevzel Alen Lovrič, navdušenec nad mečevanjem in idejni vodja društva Tehnoškrat. Predstavil je skrb zbujajočo težavo nefunkcionalnosti fantazijskih mečev, ki se pojavi, ko pri mečevanju z njimi upoštevamo fizikalne zakonitosti resničnega sveta. Naučili smo se, da za pravilno težišče meča v ročaj ni najpametneje vključiti dekorativne lobanje.

Drugi žgoči problem fantazijskih mečev je, da so preveč bodičasti, da bi jih v bitki uspešno vihteli. Na projekciji smo nato zagledali baročno okrancljan meč in predavatelj je občinstvo vprašal: »Kdo od vas igra League of Legends?« Roke je dvignilo tri četrt prisotnih. Sledila je razprava o mehanski nestabilnosti mečev iz omenjene računalniške igre. Ob tem nam je predavatelj z demonstracijo dokazal, da sekanje z mečem iz igre League of Legends res ni zahtevno, se pa pojavijo številne težave, če se je v dvoboju treba braniti.

Zadnje predavanje na sporedu letošnjega Makkona je bilo posvečeno obskurni subkulturi ljubiteljev furryjev (Furry Fandom), katere pripadniki se oblačijo v krznene živali s človeškimi značilnostmi. Ne gre zgolj za prikupne kostume in ljubko pretvarjanje, menda gre za način življenja. Furry si ne ustvari zgolj kostuma, ampak alternativno osebnost. Furryji so sicer deležni očitkov, da so pravzaprav fetišisti, ki so v zadnjih letih angleške slovarje obogatili z novo skovanko plushophillia (plišofilija), a mednarodna skupnost zgroženih furryjev obtožbe ostro zanika. Resnični pomen te skupine naj bi bil po njihovem popolnoma nedolžen in temu pritrjuje tudi predstavitev na konvenciji Makkon.

»Ne pravim, da spreminjamo svet, vendar tistim, ki se počutijo same, dajemo upanje. Marsikdo, ki si v družbi ne upa niti spregovoriti, se na naših srečanjih razživi.« – Dan Oblak

Predavatelj, ki na lokalni sceni furryjev sliši na ime Ookami, je bil tokrat sicer v civilni obleki, le izpod majice mu je bingljal puhasti rep, vreden zavisti, za lažjo predstavo o vsebini predavanja pa so ga spremljali še trije plišasti asistenti. Ob koncu je pojasnil, da je večni oboževalec antropomorfnih živali, zato je sčasoma začutil potrebo po tem, da bi postal furry. Pravi, da to preprosto čutiš. Ob lepi zaključni misli so ga asistenti – humanoidna lisica, volk in hibrid med njima – iskreno in dobrodušno potrepljali po ramenih in s tem se je končal izobraževalni program letošnje konvencije Makkon.

Množični obisk Makkona priča, da postajajo takšne dejavnosti tudi pri nas vse bolj priljubljene, zato ne bodite presenečeni, če tudi zunaj obdobja pustnega slavja zagledate skupino našemljenih prijateljev, ki se intenzivno bojujejo z gumjastimi meči in na ves glas vzklikajo izmišljene čarovniške uroke. V ljubljanskem parku Tivoli se na primer že nekaj časa redno srečujejo oboževalci čarovniškega sveta pisateljice J. K. Rowling, ki igrajo prirejeno različico čarobne igre quiddich. V izvirini verziji tega fiktivnega športa čarovniki z letečimi metlami švigajo po zraku, v parku Tivoli pa je realnost malo manj čarobna: po travniku se gor in dol podijo bunkeljni (izraz Rowlingove za ljudi, ki ne znajo čarati), ki med nogami držijo metle svojih mam.