Uzodinma Iweala: Zveri brez domovine

+ + + +

Črni kmer

Krajši roman nigerijskega avtorja se že začne v krvi, znoju, solzah in mrčesu. Prestrašenega fanta v neznani afriški državi zvlečejo iz skrivališča, ga malo prebutajo in mu ponudijo dneve neskončnih mor – vzamejo ga medse, v nekakšno uporniško paramilico, ki se dela, da se bojuje, vendar so njene metode, skrpucane uniforme in slaba oborožitev bolj razbojniške kot vojaške. Enota lakotnikov pod poveljstvom Komandanta, menda nekoč res oficirja, hara, kolje in požiga počez in na vse strani. Za iniciacijo in potrditev pripadnosti mora Agu, kot se mulo z muko spomni lastnega imena, z nožem izkrvaveti enega od civilistov, še bolj izstradanih od te enote raztrgancev, drugi medtem dokončajo sopotnike v konvoju.

Agu v hierarhiji lepo napreduje, do puške, še prej postane Komandantov posebni varovanec in miljenček, tako zelo, da mora poveljnika obiskovati v nočeh, ko se temu porajajo vprašanja o najtemnejših stvareh in potrebuje uteho, mu »salutirati vojaka« ... Daje mu pozabo, če ne tudi meseno odvezo za vsa grozodejstva, ki jih počnejo na roparskih pohodih z veliko krvi in včasih tudi kakšno hrano, ki jo najdejo po vaseh. Iweala fantovo potovanje v srce teme stopnjuje: otroci vojaki na »imuniciji«, ki jo v pilulah zaužijejo pred napadi, zahlepijo po krvi in ubijanju in brez napora in vesti uganjajo grozodejstva. Včasih se kateri ove, da bi moral stran, kadar kateri malo bolj, pa mu drugi skačejo po trebuhu – do krvi, do konca, če ga ne ustreli kar vrhovni. To je edina mogoča prekomanda.

Agu je eden tistih okrutnih in kot da otopelih oborožencev, ki stojijo ob polkovniku Kurtzu in iznakaženih truplih v Apokalipsi zdaj, je otrok, ki ga uniforma najprej fascinira, kot že njegovega odraslega nigerijskega rojaka iz romana Kena Saro-Wiwe Soldatka. Vendar o plemenskih vojnah in okrutnostih, o bestialnosti še neformirane mularije, ki ji vsilijo orožje, zvemo skozi njegov pretreseni pogled, ki deformira jezik. Tujke dosledno narobe napisane, besedni zaklad osiromašen, nikjer časov, zato pa veliko besed, ki z onomatopoejskostjo in skoraj magičnim in zaklinjevalskim glasom nakazujejo delovanje množice, veliko veliko je ponavljanja besed, kar je zelo ekpresivno, ponavljanja, kadar je česa res veliko, to je jezik večnega zdaj, ki se preteklosti komaj še spomni, prihodnost pa je krvava – ali pa je ne bo. Je ni, dokler je Agu potopljen v akcijo, gladovanje, posilstva, požige, beg pred helikopterji in beg kar tako, boj z mrčesom in vlago ali opravke z »ženskami, ki jih dobijo v boju«.

Kratek, vendar surovo pretresljiv in do konca čisto brezperspektiven roman o vojni, metodah in žrtvah – kar so pravzaprav vsi, ki se srečajo, samo eni aktivni, drugi pasivni in bežeči udeleženci.